TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Že iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 6547/2011, na katero se vložniki sklicujejo, je jasno razvidno, da se določba drugega odstavka 129.a člena ZKP razlaga v kontekstu specialnih določb četrtega in tretjega odstavka 12. člena ZIKS-1, iz katerih izrecno izhaja, da lahko obsojenec vloži po pravnomočnosti sodbe predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi v primeru, ko že prestaja kazen zapora. Take izrecne določbe 12.a člen ZIKS-1 nima, niti v določbah 129.a člena ZKP ali 86. člena KZ-1 ni mogoče zaslediti pravnih podlag, ki bi omogočale razlago prekluzivnosti petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, na način, kot ga predlagajo zagovorniki obsojenca, torej da bi obsojenec lahko vložil predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom, tudi še v času, ko bi bil obsojenec že na prestajanju kazni zapora in to po preteku petnajstdnevnega roka po pravnomočnosti sodbe. Zaradi take različne ureditve alternativnih možnosti prestajanja kazni zapora, obsojencu niso bile kršene v predhodni točki citirane ustavne pravice; razlikovanja pri odločanju o predlogih obsojencev o alternativnih oblikah prestajanja kazni zapora, izhajajo namreč že iz razlogov in pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju o takih predlogih in so razvidni že iz določb tretjega in četrtega odstavka 86. člena KZ-1. V prvem primeru (prestajanje kazni zapora z zaporom ob koncu tedna) se upošteva predvsem možnost, da obsojenec še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma; v drugem primeru (izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom) pa se presoja zlasti nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja, osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ter tudi, če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu. Navedeni različni razlogi, pogoji in okoliščine, ki jih je treba pri odločanju o navedenih predlogih upoštevati, dovolj jasno kažejo na to, da je zakonodajalec utemeljeno vzpostavil razlikovanja tudi v samih postopkih odločanja o predlogih za alternativne oblike prestajanja kazni zapora.