TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo) je bil v neskladju z Ustavo. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne četrte alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, lahko v roku, določenem v 2. točki tega izreka, zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14), ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz prejšnje točke tega izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 66/2012 z dne 6. 11. 2012 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 410/2011 z dne 8. 12. 2011 se razveljavita in zadeva se vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

Po ustaljeni ustavnosodni presoji ustavno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zakonodajalca obvezuje, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Zakonodajalec nima samo pooblastila, temveč tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Načelo prilagajanja prava družbenim razmerjem je eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave). To pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno. Samo po sebi to ne pomeni ravnanja v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Vendar se v primeru, ko se v določenem vmesnem času ureditev spremeni, prej in potem pa se uveljavi bistveno enaka ureditev, lahko zastavi vprašanje spoštovanja načela enakosti. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 156) ugotovilo, da je bila četrta alineja 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 - v nadaljevanju ZPIZ/92) v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni dovoljevala vštevanja tega dela plače v pokojninsko osnovo, protiustavna. V času, ko je odločba Ustavnega sodišča št. U-I-392/98 začela učinkovati, ZPIZ/92 ni več veljal. Nadomestil ga je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZPIZ-1), ki drugače kot ZPIZ/92 ni omogočal ponovne odmere pokojnine ob uporabi posebnega izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe. Ponovno odmero pokojnine v postopku izrednega pravnega sredstva pa je zopet uvedel Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14 - v nadaljevanju ZPIZ-2) v 183. členu. Ker ZPIZ-1 takega izrednega pravnega sredstva ni urejal, ponovna odmera pokojnine in s tem izvršitev navedene odločbe Ustavnega sodišča tudi pri zavarovancih, katerih odločba o priznanju in odmeri pravice do pokojnine je bila pravnomočna, na njeno odmero pa je vplivala določba četrte alineje 46. člena ZPIZ/92, ni bila mogoča. Načelo enakosti terja, da so glede na posebno naravo in namen pravice do pokojnine ter glede na specifičen način njenega uživanja posamezniki, ko zahtevajo priznanje in odmero pokojnine, v temelju v enakem položaju. Med seboj se lahko razlikujejo le na podlagi pogojev, ki so podlaga za priznanje pravice in njeno odmero ter so zakonsko opredeljeni. Sicer pa morajo biti v enakem položaju, ne glede na to, v katerem času zahtevajo priznanje pravice in njeno odmero. Narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98 priznajo pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala z njo presojana ureditev. Za neenako obravnavo zavarovancev, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma v tem času zahtevali odpravo posledic z odločbo št. U-I-392/98 ugotovljene protiustavnosti ureditve, ki je bila podlaga za odmero njihove pokojnine, ni razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Da bi lahko Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tudi tem zavarovancem ponovno odmeril pokojnino, je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe.