TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 34177/2012 z dne 12. 7. 2016, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 34177/2012 z dne 5. 2. 2015 in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. II K 34177/2012 z dne 23. 12. 2013 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

Predmet varovanja komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave je svobodna in nenadzorovana komunikacija ter varovanje zaupnosti razmerij, v katera pri sporočanju vstopa posameznik. Zgolj javna objava elektronskega naslova še ne pomeni, da se posameznik s tem odpove tudi upravičenemu pričakovanju zasebnosti glede same vsebine komunikacije, ki kasneje poteka preko tega elektronskega naslova. Pritožnik je glede na vse okoliščine konkretnega primera upravičeno pričakoval zasebnost glede komunikacije po elektronski pošti, zaradi česar je nadzor slednje brez dvoma posegel v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti. Drugačna stališča sodišč pomenijo kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave.     Zahteva po obrazloženi sodni odločbi iz 22. člena Ustave od sodišča terja, da na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Sodišča so se na konkretizirane in ustavnopravno pomembne navedbe pritožnika sicer odzvala, vendar pri tem niso vsebinsko obrazloženo odgovorila na vprašanje, zakaj se smejo v slovenskem kazenskem postopku uporabiti dokazi, ki so bili v tujini pridobljeni pod nižjimi procesnimi standardi, kot so zahtevani v Sloveniji. S tem so pritožnika prikrajšala za obrazloženo sodno odločbo in kršila njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.   Iz prve alineje 29. člena Ustave izhaja, da morajo biti ob popolni enakopravnosti vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeni primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, kamor spada tudi pravica do pregleda spisa. Seznanitev s spisom in dokazi v njem je namenjena temu, da lahko obdolženi še pred samim sojenjem in torej pred izvajanjem dokazov ustrezno pripravi svojo obrambo in se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve ter se pripravi na zaslišanje prič. Ker pritožnik neomejenega dostopa do vseh dokazov v spisu ni imel oziroma mu je bil ta omogočen šele zelo pozno v postopku, se ni mogel učinkovito zoperstaviti očitkom iz obtožbe, posledično pa je bila njegova pravica do obrambe iz 29. člena Ustave pomembno okrnjena.   Za zagotavljanje pravice do obrambe iz 29. člena Ustave je bistvenega pomena tudi, kdo in na kakšen način opravi selekcijo dokaznega gradiva. Če obramba v ta postopek, ki ga opravijo kriminalisti kot podaljšana roka tožilstva, ni vključena, prav tako pa selekcioniranja v nobeni fazi postopka ne preveri sodišče, je to pomemben argument v prid ugotovitvi, da je bila pritožniku kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave.    Enakost orožij, ki izhaja iz napovednega stavka 29. člena Ustave, v zvezi s prvo alinejo tega člena implicira, da morajo biti tako čas kot tudi možnosti, ki jih ima obramba na razpolago, ne samo primerni, ampak tudi povsem enaki času in možnostim državnega tožilca. Ugotovljena občutna časovna in vsebinska razlika pri dostopu do spisa je obrambo postavila v bistveno slabši položaj od tožilstva tudi glede možnosti priprave na zaslišanje obremenilnih prič in izvedenca.   Ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera ter vseh ugotovljenih časovnih in vsebinskih omejitev pri pregledu spisa, s katerimi se je soočal pritožnik, je utemeljena presoja, da so mu sodišča z izpodbijanimi stališči kršila pravico do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave.