TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, v drugem odstavku (zavrnilnem delu) I. točke in III. točki sklep razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Postopanje sodišča prve stopnje je v nasprotju s splošnim načelom prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim ravnanjem (prepoved venire contra factum proprium). To načelo ne veže le strank v postopku v okviru načela vestnosti in poštenja, ampak tudi sodišče v okviru zagotavljanja poštenega sojenja (22. in 23. člen URS) in pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen URS). Stranke lahko učinkovito uveljavljajo sodno varstvo in sodelujejo v postopku le, če se lahko zanesejo na ravnanja in stališča sodišča, ki jih načeloma ne sme brez pojasnila in utemeljenega razloga spreminjati.

Sodišče prve stopnje je razpisalo narok, na katerem je tudi izvedlo zaslišanje upnikovega pooblaščenca kot priče (v zvezi z obstojem dogovora novacije), nato narok prekinilo in ni zaslišalo dolžnika iz procesnega razloga, ker pooblaščenec po zaslišanju kot priče ne more več zastopati upnika, upnik pa ni bil prisoten, pri čemer je pojasnilo, da mora imeti možnost poiskati novega pooblaščenca. Pri tem je sodišča prve stopnje navedlo, da bodo o novem naroku stranke pisno obveščene. Dolžnik je zato utemeljeno pričakoval, da bo lahko v nadaljevanju sodeloval v postopku dokazovanja dogovora glede novacije in se tudi izjavil o razultatih dokazovanja, kar pa se ni zgodilo, saj novega naroka sodišče prve stopnje nikoli ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je po preteku daljšega časovnega obdobja le še izdalo obravnavani sklep o ugovoru, ne da bi predhodno strankam svoje ravnanje pojasnilo in jim omogočilo, da se odzovejo na situacijo, ki je zanje zagotovo pomenila presenečenje. Stranke morajo imeti možnost, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice, in možnost vplivati na tek in rezultat postopka.

Ustna in javna obravnava predstavlja temeljno procesno jamstvo poštenega sojenja. Le izjemoma je dopustno navedeno pravico omejiti, pri presoji dopustnosti izjeme pa je pomembna narava zadeve. Slovenski izvršilni postopek ni tipični nepravdni postopek. V fazi ugovornega postopka se močno približa pravdnemu postopku, kjer je ustno obravnavanje ključno.

Pravila glede navajanja novot niso sama sebi namen, ampak se z njimi zasleduje načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člen ZIZ), ki pa ju ne smemo upoštevati kot ultima ratio postopka, ampak v sobivanju z ostalimi temeljnimi načeli postopka, kot je tudi načelo materialne resnice. Ker je celovita in pravilna ugotovitev odločilnih dejstev ob učinkovitem izjavljanju strank bistveni cilj postopka, ta ne sme biti prizadet s sklicevanjem na načelo hitrosti in prekluzijo v položajih, ko obstojijo utemeljeni razlogi za kasnejše navajanje strank v postopku.