TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo.

Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo mora sodišče že po uradni dolžnosti opraviti tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku.

Zapisan pogoj je med strankama res sporen (upnik meni, da gre za obligacijo rezultata, medtem ko dolžnica stoji na stališču, da gre za obligacijo prizadevanja), vendar pa to še ne pomeni nujno, da je pogoj zaradi tega nedoločen oziroma nedoločljiv.

Izterjevana pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer, če dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Ker so obveznosti povezane s kreditno pogodbo, je jasno, da realizacija takega dogovora ni odvisna samo od dolžnice, temveč tudi od ravnanja tretjih oseb (banke in tudi upnika), bistveno pa je tudi, da sta pogodbeni stranki v besedilu zapisa pogoja uporabili besedo „poskrbi“. Določila o pogoju zato ni mogoče razumeti drugače, kot da dolžničina zaveza predstavlja le obligacijo prizadevanja (torej da v roku naredi vse, kar je z njene strani potrebno, da bo obveznost po kreditni pogodbi prešla nanjo in bo upnik te obveznosti prost) in ne obligacije rezultata (da poskrbi še za to, da bo tudi banka do tega roka uredila vse potrebno, da upnik pravno formalno več ne bo zavezan po tej pogodbi), kot v pritožbi neutemeljeno meni upnik. Določilo je torej že gramatikalno in tudi ob upoštevanju konteksta, v okviru katerega je bilo oblikovano, popolnoma jasno, zato ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (in claris non fit interpretatio) in ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 82. člena OZ, ki ureja razlago spornih določb s pomočjo iskanja skupnega namena pogodbenikov in načel obligacijskega prava.