TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih v četrtem odseku obravnava pod naslovom neveljavnost pogodb tako nične pogodbe (člen 103 do 110) kot izpodbojne pogodbe (člen 111 do 117). Glede na tako ureditev so torej po ZORu neveljavne pogodbe tako nične kot izpodbojne. Tako po pravni teoriji kot sodni praksi se je za absolutno neveljavne pogodbe ustalil termin ničnih pogodb, medtem ko sta pravna teorija in sodna praksa pri relativno neveljavnih pogodbah manj dosledni ter uporabljata zanje tako pojem (relativne) neveljavne pogodbe kot izpodbojne. Posledica zadnje navedene nedoslednosti je ta, da se sicer čeprav poredkoma še sedaj oblikujejo tožbeni zahtevki tako, da se v primerih uveljavljanja izpodbojnosti pogodb zahteva ugotovitev neveljavnosti le-teh namesto razveljavitve. Pri tem je opozoriti, da vrsta pravnih teoretikov zastopa stališče, da lahko prizadeta stranka sama s svojo na sopogodbenika naslovljeno izjavo razveljavi pogodbo ter da sodišče v morebitnem sporu zgolj ugotovi, da je stranka imela pravico izpodbiti posel ter je zato sama sodba le deklaratorna. Odločitev nižjih sodišč ima tako pravno teoretično oporo, ki pa ni v nasprotju z duhom in črko zakona (to je določb zakona o obligacijskih razmerjih, odseka o neveljavnosti pogodb). Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da s sodbama sodišč druge in prve stopnje tudi glede načina odločitve materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.