TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Sodišče poleg sankcije objave sodbe iz 1. tč. 96. člena zakona o
avtorski pravici (Ur.l. SFRJ, št. 19/78, 24/86 in 21/90) lahko
prisodi avtorju pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne
bolečine zaradi kršitve njegovih moralnih avtorskih pravic, vendar
samo v primeru, če spozna, da na drug način ni mogoče povrniti
nepremoženjske škode in oškodovancu dati zadoščenja v skladu z
namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo (člen 200. zakona o
obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kršila
tožnikove moralne avtorske pravice s tem, ko je samovoljno in brez
avtorjevega dovoljenja spremenila svoj razpoznavni znak in s tem, ko
je razpoznavni znak uporabila pri oblikovanju svoje celostne grafične
podobe, predvsem v svojih priročnikih, ne da bi pri tem navedla ime
in priimek tožnika kot avtorja razpoznavnega znaka. Zato je toženi
stranki med drugim naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v
znesku 200,00 din iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče druge
stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v tem napadenem delu
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Revizijsko sodišče je glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko
škodo ugodilo reviziji. V sklepu, s katerim je v tem delu
razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, je med drugim
navedlo:
Utemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava, kolikor se
nanaša na odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo (preostali
del točke 7. sodbe prve stopnje, tj. glede zneska 200,00 din z
zamudnimi obrestmi). Sodišče druge stopnje se je pri svojem stališču
glede neutemeljenosti pritožbe v tem delu oprlo na člen 95 ZAP, ki
določa, da tisti, čigar materialna ali moralna avtorska pravica je
bila kršena, lahko zahteva povračilo škode, ki mu je bila s tem
prizadeta - in to določbo razlagalo, da je mišljeno povračilo tako
materialne kakor nematerialne škode. Temu stališču pa revizijsko
sodišče ne more pritrditi brez vsake omejitve. Izhodišče pravne
presoje je pri tem seveda dejanska podlaga tega dela odločitve, ki jo
vsebuje sodba druge stopnje. Sodišče druge stopnje je kot podlago
odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo sprejelo izmed
dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje le tisto, da je bil tožnik
prizadet zaradi samovoljne spremembe njegovega avtorskega dela
(ugotovljene v točki 1. sodbe prve stopnje) in pri tem še opozorilo
na dokazno (namreč zlasti s tožnikovo izpovedjo) potrjeno tožnikovo
trditev, da je bil dokaj prizadet, ko je ugotovil, da je tožena
stranka samovoljno spreminjala njegov znak, ki je njegovo avtorsko
delo.
Po določbi člena 95 ZAP tisti, čigar materialna ali moralna avtorska
pravica je kršena, lahko zahteva tudi povračilo škode, ki mu je bila
s tem prizadeta. Gre za uvodno določbo VII. poglavja ZAP (z naslovom:
Varstvo avtorske pravice). Že zato ni mogoče pripisati absolutnega
pomena okoliščini, da izraz "škoda" v tej določbi ni preciziran ali
omejen (npr. na premoženjsko škodo). Pri razlagi, ali je v tej
določbi zajeta tudi nepremoženjska škoda, je že zato potrebna
previdnost. Kako zelo je taka previdnost potrebna, pa dokazuje
določba člena 98 ZAP - namreč v tistem pravilnem besedilu, ki ga je
treba upoštevati po objavljenem popravku v Uradnem listu SFRJ št.
75/88: Če tisti, ki javno izkorišča avtorsko delo, pri tem ne navede
imena in priimka avtorja, lahko zahteva avtor od njega, da mu da
ustrezno odškodnino za premoženjsko škodo ... Omejitev odškodninskega
upravičenja avtorja pri tej kršitvi moralne avtorske pravice na
povračilo premoženjske škode, v kontekstu obravnavane pravdne zadeve
vsekakor narekuje sklep, da v primeru kršitve moralnih avtorskih
pravic s samovoljnim predrugačenjem avtorskega dela za priznanje
odškodnine za nepremoženjsko škodo določba člena 95 ZAP ne pomeni
ustreznega pravnega temelja in da torej sama ugotovitev take kršitve
moralne avtorske pravice ne predstavlja zadostne podlage za
odločitev. Tega se je očitno zavedalo že sodišče druge stopnje, ki je
v podlagi tega dela svoje odločitve navedlo, da je bil tožnik dokaj
prizadet, ko je ugotovil, da je tožena stranka samovoljno spreminjala
svoj znak. Vendar pa te svoje opredelitve ni oprlo tudi na določbo
člena 200 ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ
29/78 in 39/85), na katero se je sicer sklicevalo sodišče prve
stopnje, toda ob bistveno širši dejanski podlagi, ki jo je sodišče
druge stopnje le v eni točki sprejelo, kakor je bilo že prej
poudarjeno.
Ko ima po prej povedanem določba člena 95 ZAP predvsem pomen uvodne
določbe poglavja o varstvu avtorske pravice v ZAP, je vprašanje
nepremoženjske škode in odškodnine zanjo v primeru kršitve moralnih
avtorskih pravic na splošno mogoče pravilno rešiti le ob upoštevanju
splošnih določb o odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki jih vsebuje
ZOR - z izhodiščem, da so moralne avtorske pravice posebna vrsta
pravic osebnosti. Po določbi člena 200.1 ZOR sodišče za pretrpljene
duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti prisodi pravično
denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa
stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičuje. Pri odločanju o
takem zahtevku (tako glede temelja kakor glede višine odškodnine)
sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa
tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno
naravo in družbenim namenom (člen 200.2 ZOR). Upoštevati pa je, prav
v zvezi z določbo člena 200.2 ZOR, treba tudi določbo člena 199 ZOR,
da lahko sodišče, kadar gre za kršitev osebnostne pravice, odredi na
stroške oškodovalca objavo sodbe. O uporabi določbe člena 200.1 v
zvezi z določbama členov 200.2 in 199 ZOR je bilo v sodni praksi
sprejeto stališče: če je oškodovanec zaradi kršitve osebnostne
pravice pretrpel duševne bolečine, mu lahko sodišče poleg sankcij iz
člena 199 ZOR prisodi tudi pravično denarno odškodnino, kadar je
zaradi okoliščin primera le na tak način mogoče dati oškodovancu
zadoščenje v skladu z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Iz prejšnjih opozoril o tem, kakšno podlago in utemeljitev je dalo
sodišče druge stopnje glede odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko
škodo, in iz pravkar obrazloženih pravnih izhodišč za odločanje o
taki odškodnini za duševne bolečine zaradi kršitve moralnih avtorskih
pravic pa je očitno, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava
ostalo dejansko stanje v izpodbijani pravnomočni sodbi nepopolno
ugotovljeno glede dveh odločilnih dejstev: ali je tožnik zaradi
kršitve moralne avtorske pravice, na katero je oprl svoj odškodninski
zahtevek za nepremoženjsko škodo (točka 1. sodbe prve stopnje),
pretrpel duševne bolečine in kakšne (po stopnji in trajanju) so te
bolečine bile. To pa je narekovalo na podlagi člena 395.1 ZPP
odločitev, da se v sedaj obravnavanem delu reviziji ugodi in se sodbi
prve in druge stopnje razveljavita v delu odločitve pod točko 7.
sodbe prve stopnje, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko
škodo (200,00 konv. din z zamudnimi obrestmi), ter se zadeva v tem
delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V nadaljevanju sojenja bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali
je tožnik trpel duševne bolečine zaradi kršitve moralnih avtorskih
pravic iz točke 1. sodbe prve stopnje, kakšna je bila stopnja teh
bolečin in njihovo trajanje ter morebitne druge okoliščine primera,
ki jih je treba po določbi člena 200.1 ZOR upoštevati pri odločitvi o
odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravic osebnosti.
Nato bo moralo upoštevati že pravnomočno odločitev o objavi sodbe
(točka 6. sodbe prve stopnje), ki jo je treba vrednotiti in v smislu
člena 200.2 ZOR upoštevati enako, kakor da bi bila prisojena na
podlagi člena 199 ZOR, čeprav je bila v izpodbijani pravnomočni sodbi
prisojena na podlagi 1. točke člena 96 ZAP. Pri odločitvi o
utemeljenosti tožnikovega zahtevka pa bo nato moralo upoštevati že
citirano interpretacijo zakonskih določb členov 200.1, 199 in 200.2
ZOR, sprejeto v sodni praksi glede kumuliranja odškodninskih sankcij
pri kršitvah pravic osebnosti na splošno, sicer pa v pravni
literaturi znano tudi v konkretni aplikaciji na primer kršitve
moralnih avtorskih pravic (kot posebne vrste pravic osebnosti).