TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih

otrocih, njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove

koristi. Pojma otrokova korist pozitivna zakonodaja ne opredeljuje,

iz določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je

mogoče na abstraktni ravni opredeliti, da je v korist otroka takšno

ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast,

skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in

delo. Vsebino pravnega standarda "korist otroka" je sicer treba

konkretizirati v vsakem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin

posameznega primera: z upoštevanjem značilnosti otrokove osebnosti,

osebnosti njegovih staršev, okoliščin in pogojev v katerih živi in se

razvija oziroma bi lahko živel in se razvijal pri enem in drugem od

staršev, navezanosti otroka na druge njemu bližnje osebe (bratje,

sestre, stari starši) kot tudi njegovega odnosa do širšega okolja

(sošolci, prijatelji) - na podlagi vseh teh okoliščin posameznega

primera je treba torej ugotoviti, katero okolje otroku nudi ugodnejše

pogoje za njegov nadaljnji uspešen osebnostni razvoj. Praviloma je v

otrokovo korist, da ima redne osebne stike z obema staršema (106.

člen ZZZDR), po potrebi pa tudi z drugimi osebami, na katere je

navezan. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otroka z drugim

od staršev, je okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist,

da ima redne osebne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne

živi, lahko vpliva na odločitev o dodelitvi otroka. Tisti od staršev,

pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora namreč opustiti vse,

kar otežuje ali onemogoča otrokove stike (2. odstavek 106. člena

ZZZDR). Če ravna roditelj v nasprotju s tem in preprečuje stike

otroka z drugim roditeljem, ravna v nasprotju z otrokovimi koristmi,

kar lahko privede tudi do zaključka, da ni primerno, da otrok ostane

v vzgoji in varstvu pri njem. V tem je treba pritožbi pritrditi.

Vendar pa je bil v obravnavanem primeru po presoji sodišča (v skladu

z mnenjem dr. T. P.) bistven dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri

dodelitvi otroka, dekličina navezanost na mater oziroma njen občutek

varnosti pri materi, nadaljnji pomemben dejavnik pa emocionalna

navezanost na mlajšega brata. V obravnavanem primeru so se razmere

spremenile in tekom pravdnega postopka je deklica vzpostavila z

očetom redne in pristne stike, ki si jih tudi sama želi. Stanje ob

zaključku glavne obravnave pa je relevantno za odločitev.

Predvidevanja oziroma ugibanja pritožbe, kakšno bo v

prihodnosti ravnanje toženke, ne morejo vplivati na sedanjo

odločitev, če pa bi ponovno res prišlo do prekinitve stikov

s strani matere, bi to utegnilo predstavljati spremenjene

okoliščine, ki bi lahko vlivale na drugačno presojo koristi

otroka v morebitnem novem postopku, zlasti glede na to, da

si stikov z očetom želi tudi deklica sama.