TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Ob ugotovitvi, da se vsi trije socialno varstveni zavodi soočajo z enakimi prostorskimi problemi, kot revident, bi bila edina preostala alternativa v resnici le še ta, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi. Ker ni drugega državnega organa, ki bi bil po veljavni zakonodaji pristojen določiti konkretni socialno varstveni zavod, bi bila takšna (ne)odločitev nezakonita in protiustavna. Nezakonita zato, ker bi sodišče ne udejanjilo obveznosti odločiti po drugem odstavku 48. člena ZDZdr. Protiustavna pa zato, ker bi bile ogrožene ustavno varovane dobrine.

Procesno dejstvo, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na narok ni vabilo revidenta, je sicer resnično. Vendar revizijsko sodišče pojasnjuje, da ga zaradi zagotovitve njegove udeležbe v postopku tudi ni bilo treba in ni bilo dolžno vabiti.

Udeležba socialno varstvenega zavoda v postopku je specifična in mora biti zagotovljena v tolikšnem obsegu, kolikor se sama odločitev nanj nanaša. To pa je, da mu je treba zagotoviti pravico do izjave. Ker Ustava ne terja, da mora biti pravica do izjave nujno zagotovljena na usten način, zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Poleg tega mora biti udeležba socialno varstvenega zavoda priznana še tako, da mu je zoper odločitev o odločitvi po drugem odstavku 48. člena ZDZdr zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. To pomeni, da mora biti socialno varstvenemu zavodu vročen sklep (49. člen ZDZdr), zoper katerega ima v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZDZdr tudi izrecno pravico do pritožbe.