TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 27/16) se v delu, v katerem se nanaša na uporabo spremenjene določbe 391. člena za pravne posle in pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, pred 26. 4. 2013 in pri katerih se na dan njegove uveljavitve obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr.) še ni izteklo, zavrže.   Drugi odstavek 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 27/16) se v delu, v katerem ureja uporabo spremenjene določbe 391. člena za pravne posle in pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, in pri katerih se je na dan njegove uveljavitve obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr.) že izteklo, razveljavi.

Sodišče mora v zahtevi za oceno ustavnosti utemeljiti, da izpodbijane zakonske določbe ni mogoče razlagati in uporabiti na ustavnoskladni način in da torej v konkretnem postopku ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona. Če predlagatelj tej zahtevi, ki izhaja iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, ne zadosti, Ustavno sodišče vloženo zahtevo zavrže. Spremenjena določba o izpodbojnosti pravnih poslov v postopkih osebnih stečajev, ki (namesto triletnega) določa petletno obdobje izpodbojnosti, se na podlagi izpodbijane določbe uporablja za postopke osebnega stečaja, ki se začnejo po uveljavitvi zakonske novele. To pomeni, da so predmet izpodbijanja lahko tudi pravni posli in/ali pravna dejanja, pri katerih se je sicer predhodno predvideno triletno obdobje izpodbojnosti že izteklo pred dnevom začetka veljavnosti zakonske novele, ki je uzakonila spremenjeno določbo s petletnim obdobjem izpodbojnosti. Predhodno veljavna zakonska ureditev pa je poteku triletnega roka že pripisala pravno posledico, ki je z vidika pravnega položaja strank pravnega posla (ali subjekta, za katerega pravno dejanje dolžnika ustvarja pravne posledice) materialno učinkovala kot pravno dejstvo, ki je pomenilo stabilnost pravnega razmerja tudi v primeru uvedbe in kasnejšega začetka stečajnega postopka. Glede na navedeno izpodbijana določba ponovno določa izpodbojnost v okviru že zaključenega dejanskega stanja. Zato utemeljuje presojo v okviru prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave.    Po drugem odstavku 155. člena Ustave je dopustno, da posamezna zakonska določba učinkuje za nazaj pod izrecno določenimi pogoji. Drugi odstavek 155. člena Ustave določa več kumulativno zahtevanih pogojev, pod katerimi je takšna retroaktivnost lahko ustavno dopustna, in sicer: 1) samo zakon lahko določi retroaktivnost, 2) samo posamezne zakonske določbe imajo lahko učinek za nazaj, vendar le tedaj, 3) kadar to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.   Za ugotovitev nedopustnega povratnega učinkovanja zakona zadošča že neizpolnjenost enega izmed kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 155. člena Ustave. Eden od teh pogojev je obstoj prav posebne javne koristi, ki bi izjemoma terjala uveljavitev zakonske določbe za nazaj. Zato za njeno izkazovanje ni mogoče brez pridržka uporabiti argumentov, ki utemeljujejo ureditev v delu, ki velja za naprej. Drugačno stališče bi razvodenilo pomen ustavne prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave.    V zakonodajnem gradivu je zapisana ugotovitev, da krajši triletni rok stečajnim dolžnikom omogoča "izigravanje upnikov na način, da s svojim premoženjem razpolagajo pred tem obdobjem, počakajo, da doba treh let mine, in nato predlagajo začetek postopka osebnega stečaja", zaradi česar "upravitelj v tem primeru po premoženju stečajnega dolžnika ne more poseči". Zakonodajalec se z navedenim v zakonodajnem gradivu ni vsebinsko opredelil do povratnega učinkovanja izpodbijane določbe in ni utemeljil posebne javne koristi, ki bi posebej upravičevala prav obravnavano povratno učinkovanje. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 155. člena Ustave, da bi bilo ustavno dovoljeno povratno učinkovanje spremenjene določbe, ki ob upoštevanju izpodbijane določbe dopušča, da so predmet izpodbijanja tudi tisti pravni posli in tista pravna dejanja, pri katerih se je triletno obdobje izpodbojnosti do dneva uveljavitve zakonske spremembe že izteklo. Zato je izpodbijana določba v obsegu presoje v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave, s tem pa tudi s prepovedjo povratne veljave zakona iz prvega odstavka 155. člena Ustave.