TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

S konkretizacijo in omejitvijo prvotno postavljenega splošnega zahtevka na opuščanja vseh dejanj, s katerimi bi tožena stranka ovirala nemoteno uporabo hodnika in vhoda za potrebe dostopanja strank in osebja tožeče stranke, ni niti spremenjena istovetnost zahtevka, niti ni zahtevek povečan, ali morebiti celo uveljavljen drug zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP, ki v teh okvirih opredeljuje spremembo tožbe). Dejansko gre celo za omejitev tožbenega zahtevka - na konkretizacijo le ene vrste ravnanj, ki jih je tožena stranka dolžna v bodoče opuščati.

Res se v skladu z 219. členom SPZ stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (civiler uti). Stvarne služnosti se morajo zaradi primarnosti lastninske pravice na služeči nepremičnini utesnjevati, vendar le kolikor dopuščata njihov namen in narava. V izpodbijani sodbi pa je bilo takšno pravno tehtanje pravilno opravljeno. Dejanske ugotovitve sodišč (nanizani sporni posegi, ki bistveno in pomembno ovirajo dostop do prostorov tožeče stranke), na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), omogočajo zgolj pravni zaključek o protipravnem posegu v izvrševanje služnostne pravice tožeče stranke nemotenega dostopa po hodniku tožene stranke do njenih prostorov, kar pomeni ne le možnost nemotenega fizičnega dostopa do salona, ki predstavlja poslovni prostor tožeče stranke (že to pa bi zadostovalo za ugoditev tožbenim zahtevkom v opisanem delu), temveč tudi s tem povezano zakritost (neopaznost) njegove lokacije potencialnim uporabnikom. Zato so končno neutemeljeni tudi revizijski očitki, da naj bi se sodišči napačno ukvarjali z neobstoječo „pravico biti viden“ namesto s pravico do nemotenega izvrševanja služnosti.