TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- spremeni v I. točki izreka glede odškodnine za nepremoženjsko škodo tako, da se prisojeni znesek odškodnine za strah zniža iz 4.000,00 EUR na 1.500,00 EUR (toženki sta solidarno dolžni znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2015 dalje v 15 dneh plačati tožnici), v preostalem delu (za znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2015 dalje) pa se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za strah zoper obe toženki solidarno zavrne,

- spremeni v točki I izreka glede posredniške provizije tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo posredniške provizije v znesku 1.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2015 dalje zoper drugo toženko zavrne,

- razveljavi v I. točki izreka glede obeh toženk za znesek 117.250,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2015 dalje (plačilo odškodnine za premoženjsko škodo) in v odločitvi o stroških pravdnega postopka (točke III, IV, V izreka) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožbi toženk zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu (glede dolžnosti plačila posredniške provizije v znesku 1.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2015 dalje zoper prvo toženko) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

ZNPosr ne omejuje vrste škod, za katere mora biti sklenjeno zavarovanje, nasprotno, določa obveznost zavarovanja odgovornosti za vsakršno škodo, ki bi utegnila nastati naročitelju ali tretji osebi s kršitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami na ozemlju Republike Slovenije. 17. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, ki izključuje odgovornost zavarovalnice za nepremoženjsko škodo, nasprotuje namenu zakonsko predpisanega obveznega zavarovanja odgovornosti za škodo, ki bi utegnila nastati naročitelju ali tretji osebi s kršitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami na ozemlju RS (6. člen ZNPosr), zato je ni mogoče upoštevati.

Trditve druge toženke, da pri pogodbeni odškodninski odgovornosti nepremoženjska škoda ni pričakovana škoda, niso utemeljene. Mnenja, ali je ob kršitvi pogodbe treba dopustiti zahtevke za povrnitev nepremoženjske škode, so v teoriji sicer deljena. Pritožbeno sodišče meni, da je treba takšne zahtevke dopustiti, saj je v sodobnem življenju sklepanje pogodb, katerih bistveni element je nepremoženjska škoda ali dobrina, čedalje pogostejše. V obravnavanem primeru je tožnica pogodbo o nepremičninskem posredovanju sklenila z namenom nakupa nepremičnine. Ker jo je kupila z namenom, da bo v njej živela in bo predstavljala njen dom, je bil bistveni element te pogodbe tudi nepremoženjska dobrina. Ob kršitvi pogodbe je prva tožena stranka lahko predvidela tudi nastop nepremoženjske škode (strahu) kot možno posledico kršitve pogodbe (prvi odstavek 243. člena OZ).

Ne gre pa tožnici odškodnina za sekundarni strah, za katerega je sodišče prve stopnje tožnici prav tako priznalo odškodnino. Če se je tožnica odločila še naprej bivati v takšni hiši, ki je poškodovana zaradi plazu, je s tem privolila tudi v posledice takšnega bivanja. Gotovo pa morebiten strah ob tem ne more biti strah za življenje, saj sicer tožnica v takšni hiši ne bi živela. Posledice takšne odločitve tožnice pa ni dolžan trpeti prvi toženec, saj je njegova odgovornost omejena na objektivno predvidljiv obseg škode.