TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP.

V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela) „pobotajo“, glede na sorazmerni ali celotni uspeh v pravdi, s stroški nasprotne stranke, ki je imela za svoje zastopanje za polovico nižje stroške odvetniškega zastopanja, oziroma je te stroške krila Republika Slovenija. V skladu z 9. členom ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stališče tožnika bi neutemeljeno diskriminiralo stranko, ki je imela zaradi dejstva, ker je ni zastopal odvetnik, določen po ZBPP, dejansko višje stroške postopka, to pa se pri odločanju o povračilu ne bi upoštevalo, saj bi se upoštevali stroški stranke, ki ji je dodeljena BPP, ki pa ji sploh niso nastali, niti niso nastali Republiki Sloveniji. Zato ni utemeljen zaključek pritožbe, da namen zakonodajalca ni bil ustvariti drugačnih (nižjih) stroškovnih posledic med strankama v pravdi.

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 39/2016, je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna le v primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Zato je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi stranka tudi kasneje med sodnim postopkom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot se je to zgodilo v tem primeru) izniči namen, zaradi katerega je v zakon vnesena obveznost navedbe razloga, ta pa je predvsem v preprečevanju zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če mora delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navesti razlog za takšno sklenitev, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi brez obstoja zakonitega razloga, saj mora delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog in ne kateregakoli drugega.