TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Res je sicer, da ima prekrškovni organ glede na določbo četrtega odstavka 63. člena ZP-1 možnost v okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dopolniti dokazni postopek in opraviti vsa dejanja, ki jih lahko opravi po 55. členu ZP-1, vendar je tako pozivanje k (vsebinski) dopolnitvi pritožbe (z dodatnimi navedbami ali predložitvijo dokazov) tudi po stališču Vrhovnega sodišča šteti kot dejanje, s katerim prekrškovni organ želi dopolniti dokazni postopek. Tudi pritožnik sam navaja, da je nameraval po dopolnitvi dokaznega postopka sam odločiti o zahtevi za sodno varstvo in ustaviti postopek zoper vlagatelja zahteve za sodno varstvo. Vendar če storilec v takem primeru zahteve za sodno varstvo ne dopolni, je prekrškovni organ ne more zavreči kot nepopolne, temveč jo mora v skladu s sedmim odstavkom 63. člena ZP-1 s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posredovati v odločitev pristojnemu sodišču.

Pri odločanju o tem, kdo krije stroške postopka, primarno potrebno upoštevati določbo 144. člena ZP-1, ki temelji na načelu, da stroške postopka krije tisti, ki je povzročil potrebo po njihovem nastanku. Če se ugotovi, da je storilec storil prekršek, da je zanj odgovoren in se mu zato izreče sankcija, je stroške postopka dolžan plačati storilec, saj je v prvi vrsti storilec tisti, ki je s samo storitvijo prekrška povzročil potrebo po postopku in nastanku stroškov postopka. V kolikor se ugotovi, da storilec prekrška ni storil oz. se postopek o prekršku ustavi, se šteje, da je postopek bil uveden neutemeljeno in je stroške postopka dolžna kriti država oz. proračun, kot izhaja iz četrtega odstavka 144. člena ZP-1.