TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II in III izreka tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 6.155,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 516,19 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 323,61 EUR, v roku osmih dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Zoper delavčevo izredno odpoved ZDR ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi. S strani delavca podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati tako, kot je bila podana. Ni podlage za to, da bi delodajalec sam presojal in štel, da delavec pri izredni odpovedi ni upošteval roka za podajo odpovedi po tem, ko je podal pisni opomin, oziroma ugotavljal druge kršitve določbe 112. člena ZDR ter eventualno štel, da odpovedni razlogi sploh ne obstajajo, ter posledično takšno odpoved štel kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato ni mogoče govoriti o „realizaciji“ takšne odpovedi, ki ni bila podana v skladu s 1. odstavkom 112. člena ZDR, ter šteti, da kršitve iz 112. člena ZDR niso podane, ker delodajalec ni sprožil spora pred sodiščem.