TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je bil tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (tretji odstavek 542. člena ZKP).

Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku.

Dejstvo, da se je tožnik po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor.

Ker bivanjske razmere v priporu niso bile neznosne ter tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.