TFL Vsebine / Revija Odvetnik

Prva zapoved rimskega Zakonika XII plošč, tega prvobitnega pravnega vira židovsko-krščanskega civilizacijskega kroga, se glasi: »Si in ius vocat, ito!«. Pomen te kategorične zapovedi je preprosto ta, da je stranki, proti kateri je bil začet pravni postopek, ukazano, da se pojavi. Posledično je to pomenilo, da se oseba, ki je bila tožena ali obdolžena, ni mogla izogniti odgovarjanju za kršitev pravno artikuliranega interesa kogarkoli. Najpomembnejša posledica zapovedi, da se mora vsakdo, ki je bil tožen ali obdolžen, pojaviti pred sodiščem, pa je bila, da pravni sistem nobenega pravno artikuliranega spora ne more pustiti nerešenega, česar celo romanisti ne razumejo dobro. Absolutna dolžnost posameznika, da se preda pravnemu postopku, ki je bil začet proti njemu, seveda pomeni tudi to, da se procesno izvršujejo tudi materialne pravne pravice. To pomeni, da mora biti državna storitev reševanja pravnih sporov vedno na voljo, in to takoj. Če na zagotavljanje družbenega reda in miru gledamo s širšega vidika, ugotovimo, da je takojšnja in dosledna dostopnost državne storitve reševanja sporov pravzaprav bistvo prava. Mir in urejena delitev dela v družbi – da ne omenjam posameznikovega dostojanstva (človekovih pravic) – sta tesno povezana z redom in mirom, oziroma z drugimi besedami: pri vladavini pravi in vladavini sodišč gre pravzaprav za eno in isto.

The Owl of Minerva (Part 9): Access to Court as a Human Right According to the European Convention on Human Rights