TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik izključno odgovoren za nastanek škode, oziroma da njegov soprispevek k nastali škodi znaša najmanj 90%. Tožnik je pred nezgodo spornega dne ravnal enako, kot so običajno ravnali on in ostali delavci. S strani nadrejenih ni bil opozorjen, da se v času predaje izmene oziroma prejemanja navodil za delo ne sme zadrževati na transportni poti, izmenovodska miza pa je bila postavljena preblizu te poti. V času škodnega dogodka se tožnik tudi še ni obrnil od izmenovodske mize, z namenom, da bi prečkal transportno pot, kar bi lahko kazalo na njegovo premajhno skrbnost (voziček je tožnika zadel v peto leve noge). Nesreči pri delu pa je v veliki meri botrovalo tudi ravnanje delavca, ki je upravljal z vozičkom, saj svojih sodelavcev (med njimi je bil tudi tožnik) ni opozoril, da se jim približuje, čeprav jih je videl.

Obveznost zagotovitve pogojev za varnost in zdravje pri delu je na delodajalcu (43.člen ZDR; 5. člen ZVZD-1). Namen drugega odstavka 34. člena ZDR je v tem, da tudi delavec v skrbi za svoje življenje, zdravje in varnost seznani delodajalca z morebitnimi nevarnostmi (enako velja za možnost nastanka materialne škode), ki bi lahko vplivale na te dobrine in da delodajalec v posledici tega obvestila sprejme ustrezne ukrepe za odstranitev (ali vsaj za čim večje zmanjšanje) te nevarnosti. Če pa delodajalec ne spoštuje svojih obveznosti iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD-1 (prva toženka je v nasprotju s predpisi o varnem opravljanju dela nepravilno organizirala delo oziroma je dopuščala, da se delo opravlja na nepravilen in nevaren način, čeprav bi ga lahko organizirala drugače, s čimer bi se lahko izognila škodnemu dogodku) in je zato prišlo do nesreče pri delu, delavcu ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode le zato, ker delodajalca ni še posebej obvestil o tej nevarnosti za nastanek škode.