TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sodišče EU bo tako moralo prevzeti položaj razsodnika v konfliktu med najvišjima sodiščema naše države glede vprašanja, ki bi lahko imelo daljnosežne posledice tudi za mnoge druge evropske ureditve.

Institut dopuščene revizije je v Sloveniji sistemsko uvedla novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP‑ D) iz leta 2008.³ Koncept dopuščene revizije temelji na dveh ločenih fazah odločanja: Vrhovno sodišče najprej v enostranskem, predhodnem postopku na podlagi obrazloženega predloga stranke odloči, ali revizijo dopusti, nato pa v drugi fazi (če je revizija dopuščena) po kontradiktornem postopku odloči o vsebini pravnega sredstva (in s tem o zakonitosti in materialnopravni pravilnosti odločbe nižjega sodišča). Pri tem je omejeno na presojo zgolj v obsegu dopuščenega revizijskega vprašanja (371. člen ZPP).

Vrhovno sodišče revizijo dopusti, če je od odločitve »mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse « (367.a člen ZPP). Določba je abstraktna in pomensko odprta. Vrhovno sodišče naj bi z dopuščenimi revizijami odločalo predvsem o pomembnih pravnih vprašanjih, tako da bi imele odločitve tega sodišča širši pomen za pravni red (ne le za prizadete posameznike v konkretnem sodnem sporu). Tudi v pravni teoriji civilnega procesnega prava ni sporno, da sta bila smisel in cilj sistema dopuščene revizije v omejitvi dostopa do Vrhovnega sodišča po kriteriju objektivnega pomena zadeve za pravni red, tako da lahko Vrhovno sodišče z manjšim številom kvalitetnih odločb učinkovito poenoti in usmerja sodno prakso.⁴

Po skoraj 15 letih je mogoče reči, da je institut dopuščene revizije v slovenskem pravnem redu med odvetniki dobro znan in na splošno sprejet. Vendar so v praksi še prisotne nekatere dileme, zlasti glede vprašanj, (1) kakšni so konkretni kriteriji odločanja o dopustitvi revizije, kar je zlasti za odvetnike izjemnega pomena, saj je predvidljivost kriterijev predpogoj za učinkovito svetovanje strankam, kdaj je smiselno vložiti predlog in glede katerega vprašanja, ter (2) ali lahko prizadeta stranka morebitno arbitrarnost Vrhovnega sodišča (če v zadevi, v kateri bi glede na objektivni pomen zadeve revizijo moralo dopustiti, pa je ne) uveljavi v postopku ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem. Ker sklep o nedopustitvi revije ni obrazložen, se zdi, da sodnega varstva ni, pa vendar Ustavno sodišče ta vrata nikoli ni povsem zaprlo.

Zakaj sklep o nedopustitvi revizije ni obrazložen?

Težko je odreči prepričljivost stališčem avtorjev, ki so po uvedbi nove ureditve opozarjali, da je neločljiv sestavni del instituta dopuščene revizije tudi pravilo, po katerem Vrhovno sodišče ne obrazloži sklepov v tistih zadevah, v katerih revizije ne dopusti. Ker sta bila med glavnimi cilji reforme razbremenitev najvišjega sodišča in obenem manjše število vsebinskih odločb, je bistvenega pomena tudi pravilo, da preostale (»manj pomembne «) odločbe o nedopustitvi revizije niso obrazložene. ⁵ Tak sistem omogoča visoko stopnjo diskrecije sodnikov, ki odločajo o dopustitvi revizije, in posledično terja tudi večje zaupanje (strokovne) javnosti v delovanje sodišča.

Ustavno sodišče je v prelomni odločbi U-I-302/09⁶ odločilo, da zakonska ureditev, ki Vrhovnemu sodišču omogoča, da o nedopustitvi revizije odloči z neobrazloženim sklepom, ni v neskladju z Ustavo. Med drugim je pojasnilo, da:

»ureditev […] očitno ni takšna, da bi stranke izpostavljala nevarnosti arbitrarnih posegov v njihove pravice oziroma pravne interese«, ker »odsotnost vsebinske utemeljitve sklepa seveda ne pomeni, da sme Vrhovno sodišče o dopustitvi revizije odločati na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Pomeni le to, da mu miselnega toka presoje, zakaj niso izpolnjeni zakonski kriteriji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, ni treba zapisati v obrazložitev sklepa.«

Čeprav je v odločbi U-I-302/09 Ustavno sodišče potrdilo ustavnoskladnost neobrazloženih sklepov o nedopustitvi revizije, je v več naslednjih odločbah poudarilo, da je kljub temu še naprej pristojno za ustavnosodno presojo odločb (sklepov) Vrhovnega sodišča, s katerimi le-to odloči, da revizije ne dopusti. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da lahko ustavnosodno presojo neobrazloženega sklepa opre na predlog za dopustitev revizije in navedbe v ustavni pritožbi.⁷

Tako presojo (nadzor) si je v resnici težko predstavljati, saj Ustavno sodišče ne more vedeti, kateri razlogi so vodili Vrhovno sodišče pri odločitvi, da konkretna zadeva ne odpira pomembnega pravnega vprašanja. V lastni praksi sem se večkrat srečal s primeri, v katerih sem sklepal, da bo Vrhovno sodišče revizijo dopustilo (na primer glede na izkazano neenotnost sodne prakse višjih sodišč ali neobstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča), pa je ni. V takih primerih se sicer najprej spomnim na stališče prof. Galiča, da v pravnih redih s tradicijo precedenčnega sistema najvišje sodišče ne poseže nujno takoj v neenotno prakso, saj včasih to morda ni najboljše za pravni red kot celoto.⁸ Treba je torej zaupati sodnikom na Vrhovnem sodišču, da predstavljene dileme strank skrbno proučijo in izberejo na podlagi tehtnih razlogov, z mislijo na to, kaj je v interesu razvoja prava in sodne prakse.

Ker je diskrecija sodnikov široko zasnovana in temelji na presoji, kaj je najbolje za pravni red kot celoto (ne pa za konkretno stranko), tako odločitev Ustavno sodišče po moji presoji težko preveri ali vanjo poseže. Najbrž zato v poznejši ustavnosodni praksi ni mogoče zaslediti konkretne odločbe, v kateri bi Ustavno sodišče podrobneje obrazložilo, kako lahko vsebinsko presoja sklep Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ali bi moralo Vrhovno sodišče glede na zakonske kriterije v določeni zadevi revizijo dopustiti. Ustavno sodišče je tako v dosedanji ustavnosodni praksi odločbe Vrhovnega sodišča o nedopustitvi revizije razveljavilo le sočasno z razveljavitvijo (vsebinskih) odločb nižjih sodišč, v takem primeru pa je smisel (ratio) razveljavitve sklepa o nedopustitvi revizije v tem, da Vrhovno sodišče ugotovljene protiustavnosti stališča, na katerem temelji meritorna odločba nižjega sodišča, (tudi) samo ni odpravilo.⁹

Po mojem mnenju pravilo, ki izključuje obveznost obrazložitve sodne odločbe, izključuje tudi možnost vsebinske presoje takšne odločbe. Težko je namreč očitati arbitrarnost (samovoljnost) ali očitno napačnost sodišču, če mu je zakonodajalec poveril (z Ustavo skladno) pooblastilo, da odloča brez obrazložitve. Možnost (pravica) sodišča, da sprejme odločitev, ki je ni treba obrazložiti, nujno izključuje nadzor kateregakoli drugega sodišča nad takšno odločitvijo.

Ustavno sodišče se je zato s stališčem v odločbi Up‑182/12 postavilo v težak položaj. V tej odločbi je zapisalo, da lahko sklepe o nedopustitvi revizije presoja na podlagi navedb v predlogu za dopustitev revizije in ustavni pritožbi, vendar taka presoja dejansko ni mogoča. Tudi če je stranka v predlogu za dopustitev revizije tehtno utemeljila pomembno pravno vprašanje, o katerem ni sodne prakse Vrhovnega sodišča ali glede katerega odločitev nižjih sodišč odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, si je težko predstavljati, kako bo lahko Ustavno sodišče morebiten neobrazložen zavrnilni sklep razveljavilo in Vrhovnemu sodišču (pri izvajanju njegove poudarjene javne funkcije) naložilo, da bi moralo revizijo dopustiti in o določenem vprašanju sprejeti odločitev, češ da bo njegova odločitev (torej odločitev Vrhovnega sodišča) pomembno prispevala k razvoju prava ali sodne prakse.

Če lahko torej Vrhovno sodišče brez obrazložitve stranki odreče dostop do revizije, nad temi odločitvami nadzora ne more biti. Ustrezno varovalo je le visoka stopnja zaupanja v vrh sodne veje oblasti. Vrhovno sodišče pa mora to zaupanje opravičiti. To lahko stori predvsem s kakovostnimi obrazložitvami tistih odločb, v katerih revizijo dopusti. Z vsebinskimi odločbami bi moralo prispevati k temu, da lahko odvetniki in stranke prepoznamo, kateri so tisti konkretni kriteriji, na podlagi katerih Vrhovno sodišče odpre vrata za vsebinsko odločanje.¹⁰

Čeprav je mogoče prepoznati nekaj kakovostnih poskusov utemeljitve kriterija pomembnosti pravnega vprašanja,¹¹ je vendarle treba poudariti, da po 15 letih predvidljiv sistem kriterijev v slovenskem pravnem redu ne obstaja. V vsebinskih (obrazloženih) odločbah Vrhovnega sodišča praviloma ni posebne utemeljitve pomembnosti dopuščenega vprašanja (zakaj je dopuščeno vprašanje precedenčno pomembno), prav tako praviloma odločbe Vrhovnega sodišča niso vsebinsko razdeljene na dva sklopa: odgovor na dopuščeno (pomembno) vprašanje in aplikacija tako razloženega pravila na konkreten primer. Temu je treba dodati še, da je množica revizij dopuščenih z vprašanji, »ali je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo«, »ali je sodišče druge stopnje kršilo pravico stranke do izjave« itd., ki zelo otežijo spoznavne možnosti zunanjih opazovalcev glede presoje, v čem je pomembnost postavljenega pravnega vprašanja.¹²

Ali pravo EU pri odločanju o dopustitvi revizije nalaga dodatne obveznosti?

To je ozadje, v katerem je nastal uvodoma opisan »spor« med Vrhovnim in Ustavnim sodiščem. Ne gre seveda za spor v pravem pomenu besede, temveč za očitno nesoglasje glede tega, kakšne so obveznosti Vrhovnega sodišča, kadar stranka v predlogu za dopustitev revizije izpostavi (vsaj na prvi pogled relevantno) vprašanje razlage prava EU.

V zadevi Up‑1133/18 (zadeva Miška)¹³ je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da mora Vrhovno sodišče v takem primeru v sklepu o nedopustitvi revizije (čeprav ti sklepi sicer ne terjajo obrazložitve) vendarle utemeljiti, po katerem kriteriju, v skladu z 267. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), je presodilo, da ne gre za primer, ko bi moralo Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi predložiti zadevo v presojo Sodišču EU.

V odločitvi se je Ustavno sodišče oprlo na uveljavljeno doktrino prava EU, po kateri lahko nacionalno sodišče sklene, da Sodišču EU ne predloži v presojo zadeve, ki se nanaša na razlago prava EU, (1) če ne odpira vprašanja, ki bi bilo upoštevno (relevantno) za rešitev konkretnega primera, (2) če je o enakem vprašanju Sodišče EU že odločilo (acte eclaire) ali (3) če ni nobenega razumnega dvoma o razlagi prava EU (acte claire).¹⁴

Vrhovno sodišče mora torej obrazložiti, katerega od kriterijev je uporabilo pri zavrnitvi predloga stranke. Po mnenju Ustavnega sodišča določba 367.a člena ZPP temu ne nasprotuje, saj določa le možnost Vrhovnega sodišča, da sklepa o nedopustitvi revizije ne obrazloži, sodišče pa se lahko v posameznem primeru odloči tudi drugače. Če zadeva odpira (vsaj na prvi pogled upoštevno) vprašanje razlage prava EU, neobrazložen sklep ne zadošča. Treba je namreč upoštevati, da ima Vrhovno sodišče vlogo najvišjega sodišča v državi in zato dolžnost predložiti zadevo Sodišču EU, če niso podani zgoraj navedeni razlogi, ki to dolžnost izključujejo (tretji odstavek 267. člena PDEU). Če strankin predlog ni očitno neutemeljen, nesmiseln in ne pomeni zlorabe procesnih pravic, mora sodišče utemeljiti, zakaj ni predložilo zadeve v presojo Sodišču EU. Le na ta način bo Ustavnemu sodišču omogočilo, da preveri, ali je Vrhovno sodišče svojo dolžnost skladno s pravom EU in Ustavo izpolnilo.

Zahteva Ustavnega sodišča, da Vrhovno sodišče svojo odločitev obrazloži, je očitno odraz siceršnje nemožnosti nadzora nad tovrstnimi odločitvami. Ker iz neobrazloženega sklepa ni mogoče spoznati, kateri razlogi so vodili Vrhovno sodišče pri odločitvi, da revizije niti ne dopusti, ni mogoče preveriti, ali so ti skladni s pravom EU. Povedano drugače: niti stranka niti katerokoli drugo sodišče ne moreta vedeti, ali je Vrhovno sodišče odločilo, da zadeve ni treba predložiti Sodišču EU, na temelju kriterijev, ki so v skladu z 267. členom PDEU, ali na podlagi kriterijev, ki niso skladni s to določbo in zgoraj navedeno sodno prakso Sodišča EU.

Vrhovno sodišče ta dodaten »nadzor« očitno ni sprejelo z navdušenjem. V zadevi KUBERA je Sodišču EU predložilo dve vprašanji za predhodno odločanje, in sicer, prvič, ali mora Vrhovno sodišče že v fazi odločanja o dopustitvi revizije presoditi, ali obravnavana zadeva terja postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU, ter, drugič, če mora to presojo opraviti, ali mora v morebitnem sklepu o nedopustitvi revizije svoj miselni tok tudi obrazložiti.¹⁵ Iz obrazložitve predloga je mogoče razbrati, da Vrhovno sodišče taki obveznosti nasprotuje, ker posega v podeljeno diskrecijo izbire zadev. Po mnenju Vrhovnega sodišča v fazi dopustitve revizije ni dolžno presojati strankinih navedb o kršitvi prava EU (kolikor sicer ne prepozna pomembnosti zadeve za pravni red kot celoto), te presoje pa v nobenem primeru ni dolžno obrazložiti.

Ključen argument Vrhovnega sodišča je, da naj bi enako veljalo za druge (»domače«) zadeve, ki odpirajo (po mnenju strank) pomembna pravna vprašanja. Tudi v teh zadevah niti stranke niti nobeno drugo sodišče ne morejo spoznati, po katerih kriterijih je sodišče presojalo, ali zadeva odpira ali ne pomembno pravno vprašanje. Zato je temeljni očitek, da odločba v zadevi Miška Vrhovnemu sodišču nalaga več obveznosti, kadar obravnava vprašanje, ki se dotika prava EU. Torej taka ureditev presega načelo nediskriminacije, ki od nacionalnega sodišča terja, da pri varstvu pravic iz prava Evropske unije praviloma zagotovi enake pogoje kot pri varstvu pravic nacionalnega pravnega reda.

V postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem EU bi se na svojevrsten način skoraj vključilo tudi Ustavno sodišče, ki pomislekov Vrhovnega sodišča očitno ni spregledalo. Nedavno je namreč objavilo sklep v zadevi Telemach,¹⁶ v kateri je pritožnik uveljavljal enako kršitev (neobrazložen sklep o nedopustitvi revizije, ki naj bi odpirala pomembno pravno vprašanje glede razlage prava EU). Ustavno sodišče zadeve ni sprejelo v obravnavo, zato sklep nima posebne obrazložitve, zanimivo pa je ločeno mnenje sodnika dr. Rajka Kneza, ki se je zavzemal za sprejem ustavne pritožbe. Po njegovem mnenju bi se lahko Ustavno sodišče skozi sprejeto ustavno pritožbo »vključilo« v postopek v zadevi KUBERA s postavitvijo svojega vprašanja za predhodno odločanje in tako vplivalo na Sodišče EU ter dodatno pojasnilo, zakaj je v zadevi Miška sprejelo takšno odločitev.¹⁷

Pomembno se mu zdi tudi izpostaviti, da Ustavno sodišče od Vrhovnega sodišča ni zahtevalo obrazložitve v prav vseh primerih, ko strankina vloga vsebuje predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU, temveč Vrhovnemu sodišču dovoljuje določeno diskrecijo, da se ne opredeli do tistih predlogov strank, ki so »očitno neutemeljeni, nesmiselni ali pomenijo zlorabo procesnih pravic«.¹⁸

Kdo bo zmagal?

Odločba Sodišča EU v zadevi KUBERA bo vsekakor prelomna, vprašljivo pa je, ali bo dokončno razrešila dileme glede nadzora in (ne)omejene diskrecije pri dostopu do Vrhovnega sodišča.

Po mojem mnenju bo Vrhovno sodišče težko doseglo zanj »ugodno« odločbo. Povsem nelogična se mi zdi izhodiščna teza (za prvo postavljeno vprašanje), da Vrhovno sodišče pri odločanju o dopustitvi revizije ni dolžno presojati, ali je pri uporabi prava na nižjih instancah prišlo do kršitve prava EU. Sicer je res dopustitev revizije odvisna predvsem od presoje objektivne pomembnosti zadeve, vendar te presoje po naravi stvari ni mogoče opraviti, če sodišče pred tem niti ne prouči (ne)pravilnosti uporabe prava (EU), če je to relevantno za konkretno zadevo.¹⁹

Prav tako ni mogoče spregledati, da tretji odstavek 267. člena PDEU najvišjemu sodišču v državi pri razlagi in uporabi prava EU vendarle nalaga dodatne obveznosti, ki ne temeljijo le na načelu nediskriminacije. Vrhovno sodišče bi zato moralo – kot najvišje sodišče v državi – v vsaki zadevi, o kateri odloča skladno z nacionalno zakonodajo, vsaj proučiti, ali je z verjetnostjo izkazano, da bi bilo treba predložiti vprašanje za predhodno odločanje Sodišču EU. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, je s tem po mojem mnenju dosežen prag objektivno pomembnega vprašanja v smislu kriterijev ZPP za dopustitev revizije. Povedano drugače: zdi se mi nepredstavljivo, da revizije ni treba dopustiti v zadevi, iz katere bi sicer (vsaj na ravni verjetnosti) izhajalo, da je treba predložiti vprašanje za predhodno odločanje Sodišču EU. Če predlog stranke tako vprašanje utemelji, je z vidika pravnega reda takšna zadeva objektivno pomembna, in to ne le za slovenski pravni red, temveč za celoten evropski pravni red.²⁰ Če sodišče revizije ne dopusti, pred tem pa niti ne prouči, ali je bilo kršeno pravo EU ter ali je nižje sodišče pri opustitvi predložitve zadeve Sodišču EU ravnalo skladno s kriteriji iz sodne prakse Sodišča EU, ni jasno, po katerih kriterijih je ocenilo, da je zadeva »nepomembna« v smislu ZPP.

Gotovo je težje vprašanje, ali mora Vrhovno sodišče svojo presojo tudi obrazložiti. Postavitev predhodnega vprašanja načeloma ni »pravica« stranke, sodišče tudi ni vezano na predlog stranke ali njeno utemeljitev. ²¹ Vendar se mi kljub temu zdi, da bo Sodišče EU s ciljem zagotavljanja višje ravni varstva pravic po pravu EU sledilo svoji uveljavljeni sodni praksi, po kateri mora nacionalno sodišče obrazložiti razloge, zaradi katerih ni sprožilo postopka predhodnega odločanja. ²² Pri tem bo nacionalnim sodiščem najverjetneje dovolilo določeno diskrecijo, če stranka postavi očitno (prima facie) neutemeljen predlog, ali kot je pojasnilo tudi Ustavno sodišče, če gre za predloge, ki so »očitno neutemeljeni, nesmiselni ali pomenijo zlorabo procesnih pravic«. S tem pa se pravzaprav vračamo k začetnemu vprašanju, ki je po moji presoji jedro konflikta: ali lahko kdorkoli te odločitve Vrhovnega sodišča nadzira?

Kako naprej?

Ne glede na razplet postopka pred Sodiščem EU dvomim, da bo takšna ali drugačna odločitev dokončno razrešila dileme, ki nastajajo v praksi. Temeljne težave so globlje narave in so povezane z dvema ključnima elementoma, ki sta potrebna za učinkovito delovanje sistema dopuščene revizije: zaupanje v delo Vrhovnega sodišča in kakovostno sojenje na nižjih instancah. Oba elementa po moji oceni terjata še določen napredek.

Vrhovno sodišče bi moralo več napora vložiti v utemeljitev kriterijev za dopustitev revizije. Kot je že pred mnogimi leti pojasnil prof. dr. Galič, odločbe v dopuščenih zadevah, ki so (morajo biti) obrazložene, dajejo možnost za utemeljitev, zakaj so določene zadeve pomembne (zakaj je bila revizija dopuščena). Struktura odločb bi morala biti enotna in eden od njenih elementov bi morala biti tudi utemeljitev pomembnosti vprašanja.

Drugi vidik (kakovostno sojenje na nižjih instancah) se mi zdi še pomembnejši. Če Vrhovno sodišče ni več »instanca« za uporabo prava v konkretni zadevi, bi morali biti napori celotnega sodnega sistema usmerjeni v to, da se uporaba prava na nižjih instancah izboljša. V zadevi Miška je odločitvi Ustavnega sodišča gotovo botrovala tudi okoliščina, da iz dveh (obrazloženih) odločb nižjih sodišč (prve in druge stopnje) ni moglo prepoznati razlogov, zakaj se sodišči nista odločili za predložitev zadeve Sodišču EU in kako sta razlagali pravo EU. Podobno lahko izpostavim tudi za zadevo KUBERA, kjer je bil pristop Upravnega sodišča (prve stopnje) glede razlage prava EU porazen.

V takih zadevah se zdi, da Vrhovno sodišče z dopuščeno revizijo predvsem »popravlja« obrazložitve (ali odločitve) nižjih odločb v konkretnih zadevah, kar morda ne prispeva veliko k razvoju prava ali poenotenju sodne prakse. Vendar bo to ostala neizbežna naloga Vrhovnega sodišča, izpeljana skozi kriterij »zagotovitve pravne varnosti«, dokler se kvaliteta sojenja (obrazložitev odločb) na nižjih stopnjah ne bo bistveno izboljšala.

¹ Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je 9. marca 2023 vložilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (Slovenija) v zadevi KUBERA, trgovanje s hrano in pijačo, d. o. o., proti Republiki Sloveniji, C‑144/23.

² Avtor tega članka kot odvetnik v zadevi KUBERA v upravnem sporu in postopku pred Sodiščem EU zastopam tožečo stranko.

³ Ur. l. RS, št. 45/08.

⁴ Galič, A.: Ali mora biti sklep Vrhovnega sodišča o nedopustitvi revizije obrazložen, Podjetje in delo, št. 6-7, 2015, str. 950 in nasl.

⁵ Prav tam, str. 952. Enako tudi Zobec Jan, Od individualnega do javnega (precedenčnega) namena Vrhovnega sodišča: ustavnopravni vidik, Podjetje in delo, št. 6-7, 2015, str. 919 in nasl.

⁶ Odločba US RS U-I-302/09, Up‑1472/09, U-I‑139/10, Up-748/10 z dne 12. maja 2011.

⁷ Tako zlasti odločba US RS Up‑182/12 z dne 2. aprila 2013.

⁸ Galič, A., naved. delo, str. 968 in sprotna opomba 79.

⁹ Nazoren primer je odločba US RS Up-233/15 z dne 19. oktobra 2017, kjer je Ustavno sodišče razveljavilo (poleg sodbe nižjih sodišč) tudi sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 65/2014 z dne 28. januarja 2015, ki pa je bil (sicer zelo kratko) tudi obrazložen. Podoben primer je odločba US RS Up‑1177/12, Up-89/14 z dne 28. maja 2015, kjer je Ustavno sodišče razveljavilo neobrazložen sklep o nedopustitvi revizije, vendar sočasno z razveljavitvijo sodb nižjih sodišč, ki so temeljile na stališču, ki ga je Ustavno sodišče spoznalo za protiustavno.

¹⁰ Na to je posebej opozoril dr. Aleš Galič: da prav obrazložitve dopuščenih revizij Vrhovnemu sodišču omogočajo izgradnjo konsistentnega sistema kriterijev za selekcijo zadev. Glej Galič, A., naved. delo, str. 950 in nasl.

¹¹ Glej na primer članek vrhovne sodnice Betetto, N.: O nekaterih vprašanjih dopuščene revizije po ZPP-E, Odvetnik, št. 4 (92) – jesen 2019, str. 7 in nasl.

¹² Na tem mestu se ne spuščam v podrobnejšo presojo, ali je sploh smiselno sedanje zakonsko pravilo, po katerem mora stranka vprašanje oblikovati, sodišče pa ga vnesti v izrek sklepa.

¹³ Odločba US RS Up‑1133/18 z dne 31. marca 2022.

¹⁴ Prim. sodbo Sodišča EU v zadevi C.I.L.F.I.T., C-283/81, 6. oktober 1982, nazadnje potrjeno s sodbo Sodišča EU v zadevi Consorzio Italian Management, Catania Multiservizi SpA proti Rete Ferroviaria Italiana SpA, C-561/19, 6. oktober 2021.

¹⁵ Obe vprašanji sta poenostavljeni. V celoti se glasita tako:
(1) Ali tretji odstavek 267. člena PDEU nasprotuje ureditvi Zakona o pravdnem postopku, po kateri Vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne opravlja presoje, ali iz predloženega predloga stranke za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije izhaja njegova obveznost postaviti predhodno vprašanje?
Če je odgovor na prvo vprašanje pozitiven, pa tudi: (2) Ali je treba 47. člen Listine glede zahteve po obrazloženosti sodnih odločb razlagati tako, da gre pri procesnem sklepu, s katerim se zavrne strankin predlog za dopustitev revizije na podlagi Zakona o pravdnem postopku, za »sodno odločbo«, ki mora vsebovati razloge, zakaj predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče Evropske unije v zadevi ni treba ugoditi?

¹⁶ Sklep Up-382/19 z dne 10. julija 2023.

¹⁷ Glej odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Rajka Kneza k sklepu Up-382/19 z dne 10. julija 2023.

¹⁸ Prim. točke 31–33 te odločbe.

¹⁹ Zato pa je sestavni del popolnega predloga za dopustitev revizije tudi kratka obrazložitev, zakaj je sodišče druge stopnje določeno vprašanje rešilo nezakonito (četrti odstavek 367.b člena ZPP).

²⁰ Če namreč neka zadeva odpira pravno vprašanje glede razlage prava EU, ki je (1) relevantno za rešitev te zadeve, (2) o njem ni sodne prakse Sodišča EU (acte eclaire) in (3) razlaga prava EU ni očitna in jasna (acte claire), vsekakor mora iti tudi za pomembno pravno vprašanje v smislu ZPP.

²¹ To sicer ni tako preprosto vprašanje. Sodišče EU dosledno izpostavlja, da je predložitev zadeve Sodišču EU odločitev sodišča, ki ni vezano na predloge strank. Po drugi strani pa Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) šteje, da nacionalno sodišče krši pravico do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic), če ne obrazloži, zakaj ni sledilo strankinemu predlogu za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU. Nedavno je ESČP obsodilo tudi Slovenijo, in sicer v zadevi št. 21164/20, Rutar in Rutar Marketing, d. o. o., proti Sloveniji, 15. december 2022. V sodbi je ugotovilo, da gre za kršitev pritožnikove pravice do poštenega sojenja, ker Okrajno sodišče v Novi Gorici pri zavrnitvi predloga pritožnikov za predhodno odločbo ni pojasnilo razlogov za zavrnitev, kar pušča odprto možnost, da je bil ta predlog preprosto prezrt.

²² Glej sodbo v zadevi C-283/81, C.I.L.F.I.T., 6. oktober 1982, in sodbo v zadevi C-561/19, Consorzio Italian Management and Catania Multiservizi SpA proti Rete Ferroviaria Italiana SpA, 6. oktober 2021.