TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Zagovornik ne upošteva, da glede na določilo drugega odstavka 18. člena ZKP ter določbo 83. člena ZKP, predmet izločitve niso katerekoli listine in dokazi, temveč tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Iz tega razloga zagovorniku obdolženega v trditvi, da iz razloga, ker ovaditelja v postopku ne bo mogoče zaslišati, kazenska ovadba predstavlja nedovoljen dokaz in je kazensko ovadbo potrebno izločiti iz spisa, ne gre slediti. Kazenska ovadba ni dokazno sredstvo, temveč obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Z ovadbo tako ni mogoče dokazovati dejstev, ki so navedena v kazenski ovadbi, temveč je ta dejstva šele potrebno dokazovati. Okoliščina, da je oškodovani, ki je opravljal prepoznavo v predkazenskem postopku, umrl, nima nobenega vpliva na zakonitost prepoznave, temveč bo imela ustrezen vpliv zgolj na dokazno vrednost prepoznave, v zvezi s katero ni mogoče zaslišati osebe, ki je prepoznavo opravljala, dokazna vrednost obravnavane prepoznave pa bo predmet presoje sodišča prve stopnje v nadaljevanju postopka