TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Potrošnja in posledice potrošnje plastičnih vrečk

Jedro problema je potrošnja lahkih plastičnih nosilnih vrečk (tj. tistih z debelino stene med 15 in 50 mikroni), ki se dobijo brezplačno ob nakupu (v trgovini ali drugje), se uporabljajo za prenos blaga ter se praviloma uporabijo le enkrat in nato zavržejo. Za njihovo izdelavo se najpogosteje uporablja polietilen,¹ ki daje plastičnim vrečkam lastnosti, kot so vzdržnost (plastične vrečke so lahke, toda dovolj močne, da lahko prenašajo dobrine),² preprosta dostopnost in shranjevanje (plastične vrečke so vseprisotne in ne zavzamejo veliko prostora),³ varovanje higieničnosti nakupov ter njihova brezplačnost,⁴ zaradi katerih veljajo za najučinkovitejši proizvod na svetu.⁵

Zaradi teh lastnosti ne preseneča dejstvo, da potrošnja plastičnih vrečk iz leta v leto narašča. Trenutno se porabi 5 trilijonov vrečk letno oziroma 160.000 vrečk na sekundo.⁶ Ta potrošnja je večinoma neodgovorna, saj se plastične vrečke praviloma uporabijo le enkrat (povprečno za 30 minut) in nato zavržejo.⁷ Po zavrženju velik del plastičnih vrečk pristane v okolju, kjer lahko razpadajo tudi do tisoč let. Dotlej bodo onesnaževale tla in vodo ter ogrožale (morsko in kopensko) divjad, ki jih zamenja za hrano in zaužije.⁸ V državah v razvoju lahko zamašijo odtočne kanale (s tem nastanejo gojišča za komarje in druge škodljivce) in plovne poti (s tem še bolj zaostrijo naravne nesreče).⁹ Še večjo nevarnost pomeni nastanek mikroplastike, tj. plastike, ki je po velikosti manjša od 5 milimetrov, ki so jo že našli v vsakem kotičku sveta in tudi v človeških izločkih.¹⁰ Ogromni so tudi stroški odstranjevanja plastike iz okolja. Že zdaj so v Evropi letni stroški čiščenja plaž visoki (po nekaterih ocenah znašajo 630 milijonov evrov).¹¹

2. Ukrepi za zmanjšanje potrošnje plastičnih vrečk

Zaradi teh posledic je bil skoraj sočasen ogromnemu razmahu potrošnje plastičnih vrečk tudi boj za zmanjšanje te potrošnje. V tem boju so možni različni ukrepi: prepoved plastičnih vrečk, ekonomski ukrepi (davki, pristojbine), ukrepi javnega ozaveščanja potrošnikov, spodbujanje uporabe alternativ plastičnim vrečkam, sklepanje prostovoljnih sporazumov in recikliranje.

Vsak ukrep ima svoje prednosti in omejitve, zaradi česar je le redko izbran posamezen ukrep, ampak se ukrepi praviloma kombinirajo, da se najbolje izrabijo njihovi učinki.

2.1. PREPOVED

Prepoved je eden najpogosteje uporabljenih ukrepov na svetu, saj hkrati omeji možnost trgovcev, da zagotavljajo plastične vrečke in odpravi potrošnikovo možnost nakupa.¹²

Prepovedi se med seboj razlikujejo. Praviloma so strožje v državah, v katerih so posledice potrošnje plastičnih vrečk neposredno vidne. Tako so prve in najstrožje prepovedi sprejele države v Afriki.¹³

Pogosto se hkrati s prepovedjo določijo vrečke, ki izpolnjujejo določene pogoje (na primer ki so debelejše ali sestavljene iz drugačnega, okolju prijaznejšega materiala) in so iz prepovedi izvzete.

Za prepoved je najbolje, da je sprejeta na vsedržavni ravni.¹⁴ Tako bodo pravne in fizične osebe enako omejene pri prodaji in nakupih. Poleg tega je dobro, da se uvede postopno, da se naslovniki pripravijo na njene učinke.¹⁵

Kljub priljubljenosti ima prepoved številne omejitve. Zelo lahko je prepovedati plastične vrečke, toda težje je najti alternativo, ki bo potrošnikom zagotavljala enake ugodnosti in bo do okolja manj škodljiva. Najstrožje prepovedi imajo praviloma ureditve, v katerih je pomanjkljiva implementacija prepovedi.¹⁶ Vprašljivi so tudi ekonomski učinki prepovedi, zlasti v državah, v katerih je industrija plastike glavni vir zaposlitve.¹⁷

2.2. EKONOMSKI UKREPI

Zaradi teh omejitev se države raje odločajo za ekonomske ukrepe. Ti se osredinjajo na brezplačnost plastičnih vrečk, zaradi katere so plastične vrečke predmet brez vrednosti, zato jih potrošniki ne znajo ceniti.¹⁸ Tako bo z ekonomskimi ukrepi plastičnim vrečkam (vidno) narasla cena, ki je potrošniki ne bodo pripravljeni plačati, zato se bo njihova potrošnja zmanjšala.

Prav zaradi povečanja stroškov so ekonomski ukrepi med potrošniki in trgovci nepriljubljeni. Kljub temu so učinkovitejši ukrep za zmanjševanje potrošnje, kot je prepoved, saj ne zahtevajo velikih količin finančnih virov in ohranjajo potrošnikovo izbiro.¹⁹ Uporaba ekonomskih ukrepov ima tudi manjše socialno-ekonomske učinke na industrijo plastike.²⁰

Ekonomski ukrepi se lahko uvedejo samostojno za nekatere vrste vrečk, praviloma pa se bodo uvedli v kombinaciji s prepovedjo.²¹

Za uspeh ekonomskih ukrepov je bistvena višina dajatve, tj. cene, ki jo je treba plačati za plastične vrečke. Izkušnje držav kažejo, da se bo zaradi prenizke cene potrošnja plastičnih vrečk le kratkotrajno zmanjšala.²² Po drugi strani pa lahko redno dvigovanje cene plastičnih vrečk ohrani potrošnjo na nizki ravni.²³ Poleg tega lahko že prostovoljna (tj. taka, ki je ne uvede lokalna ali državna oblast, ampak jo uvedejo trgovci sami) in simbolična dajatev pripomore k vnovični, učinkovitejši in racionalni uporabi ter zmanjšanju potrošnje plastičnih vrečk.²⁴

2.3. OZAVEŠČANJE POTROŠNIKOV

Prepoved in ekonomski ukrepi zanemarjajo dejstvo, da je glavni razlog za nastajanje odpadkov človekovo neodgovorno in neekološko obnašanje, ki ga plastične vrečke najbolj nazorno razkrivajo.²⁵

Uporabo plastičnih vrečk povečuje dejstvo, da so te brezplačne, na voljo kjerkoli in preproste za prenos. Ekonomski ukrepi jim sicer določijo neko ceno (vrednost), ki pa jo potrošniki lahko plačajo in s tem zaobidejo namen ukrepa. Tako se moramo bolj osrediniti na potrošnike, zlasti na dejavnike, ki vplivajo na njihovo odločanje. Skrb za okolje se lahko izboljša z ozaveščanjem potrošnikov (na primer prek dokumentarnih filmov, oglasov in kampanj), saj s tem spoznajo pomen okolju prijaznega vedenja, se seznanijo s posledicami nepravilnega zavrženja plastičnih vrečk (na zdravje in okolje) in pridobijo negativen odnos do uporabe plastičnih vrečk.

Hkrati pa morajo trgovine (po čim nižji ceni) zagotoviti ustrezne alternative plastičnim vrečkam, ki bodo preprosto dostopne, poceni, odporne in bodo imele vse ugodnosti plastičnih vrečk ter bodo postavljene na vidno mesto, da jih bodo potrošniki lažje našli.²⁶

2.4. ALTERNATIVE PLASTIČNIM VREČKAM

Kot alternative se najpogosteje omenjajo papirnate, biorazgradljive in okso-biološko razgradljive vrečke. Te alternative zagotavljajo vse ugodnosti plastičnih vrečk, vendar do okolja niso prijaznejše.

Pri proizvodnji papirnatih vrečk se porabi več energije in vode ter nastane več zračnih in vodnih onesnaževalcev kot pri proizvodnji plastičnih vrečk. Papirnate vrečke so devetkrat težje od plastičnih, na tovornjakih in odpadih pa zavzamejo več prostora. Pri recikliranju kilograma plastike se porabi 98 odstotkov manj energije kot pri recikliranju kilograma papirja.²⁷ Plastične vrečke ustvarijo 80 odstotkov manj odpadkov in so cenejše od papirnatih.²⁸

Biorazgradljive vrečke naj bi bile okolju prijaznejše, vendar zahtevajo enako previdnost kot (navadne) plastične vrečke. Njihova proizvodnja in teža materiala, iz katerega so zgrajene, ima večji učinek na okolje kot običajne polimerne vrečke.²⁹ Biorazgradljive vrečke se lahko bolje in hitreje razgradijo, vendar le, ko so izpolnjeni idealni pogoji (ustrezna količina ali stopnja kisika, temperature, vlage in mikroorganizmov).³⁰ Ti pogoji so v okolju (zunaj odpada) redko prisotni, zato so biorazgradljive vrečke (do razgradnje) enako škodljive kot plastične vrečke, ki niso biorazgradljive. To velja tudi, ko biorazgradljiva plastika konča v morskem okolju, kjer standardnih pogojev za razgradnjo praviloma ni. V morskih okoljih je stopnja razgradnje odvisna od lokalnih značilnosti (vključno z vrsto prisotnih bakterij in organizmov, svetlobe, temperature in kisika) in odlagališča, v katerem pristanejo, tj. ali plavajo v morski vodi ali pristanejo na morskem dnu.³¹ Ker se svetloba z globino manjša, se tudi hitrost razgradnje v globokih vodah zmanjša. Tako postane oznaka »biorazgradljiv« ob prehodu v morsko okolje nesmiselna, saj se v tem okolju biorazgradljive vrečke obnašajo enako kot (navadne) plastične vrečke.

Okso-biološko razgradljive vrečke se pogosto omenja kot najprimernejšo alternativo plastičnim vrečkam, saj imajo enako težo in moč kot običajne plastične vrečke. Njihova proizvodnja povzroča majhne stroške in ne zahteva škropil, pesticidov ali vode. Lahko se jih reciklira že kot del običajnega toka plastičnih odpadkov. Razpadejo lahko kjerkoli (na kopnem ali na morju).³² Prav pri teh vrečkah najpogosteje pride do okoljskega zavajanja potrošnikov (angl. greenwashing). Do okolja so lahko še bolj škodljive, saj vzbujajo prepričanje, da se lahko brezskrbno uporabljajo in zavržejo. Posebna težava je njihova drobitev v mikroplastiko.³³

Rešitev tako ni v materialu, iz katerega so vrečke sestavljene, ampak v samih vrečkah. Škodljive učinke na okolje lahko zmanjšamo s tem, da vrečko čim večkrat uporabimo. Tako se kot najboljša rešitev ponujajo vrečke za ponovno uporabo, ki bi (glede na vse zgoraj navedeno) bile široko oglaševane, (na začetku) ponujene brezplačno (ali vsaj po simbolični ceni) kot promocijski predmet s strani številnih organizacij in imele jasen namen (tj. zmanjšanje okoljske škode).

2.5. PROSTOVOLJNI SPORAZUMI

Gre za sporazum med vlado in proizvajalci oziroma prodajalci plastičnih vrečk. Ukrep temelji na zamisli, da je za trajno spremembo ravnanja potrebna prostovoljna odločitev in da državni poseg (prek zakona ali drugega ukrepa) ni potreben.

Stranke sporazuma pogosto postavijo zelo ambiciozne cilje,³⁴ vendar sporazum ni pravno zavezujoč, zato ni nujno, da bodo ti cilji tudi doseženi. Okoljevarstveniki tem sporazumom pogosto očitajo, da so le oblika zavlačevanja in zavajanja pri sprejemanju ukrepov za zmanjšanje potrošnje plastičnih vrečk, kar tudi potrjujejo številni primeri iz prakse.³⁵

To ne pomeni, da so prostovoljni sporazumi nepotreben ukrep pri zmanjševanju potrošnje plastičnih vrečk, vendar ne morejo biti edini ukrep za reševanje te težave.

2.6. RECIKLIRANJE

Poleg prostovoljnih sporazumov se industrija plastike zavzema za večjo vlogo recikliranja. Po eni strani lahko temu pritrdimo, saj je plastika preveč dragocena snov, da bi lahko končala zgolj kot odpadek ali na odlagališču.³⁶ Zaradi dolgega časa razgradnje je recikliranje logičen način, za zmanjšanje njihovih negativnih učinkov, je ekonomsko smiselno in je lahko tudi dobičkonosno.³⁷

Po drugi strani moramo upoštevati, da bo zaradi pretiranega poudarjanja recikliranja kot rešitve vseh težav potrošnikova miselnost (in s tem potrošnja plastičnih vrečk) ostala nespremenjena, zato se bo onesnaževanje nadaljevalo. Dodaten problem je, da se zelo majhen delež plastike reciklira (tako v ZDA kot tudi v EU).³⁸ Plastične vrečke je težko reciklirati, saj reciklažni centri nimajo strojev za ravnanje z njimi.³⁹ Zaradi svoje majhne teže plastične vrečke pogosto obtičijo v strojih ter s tem povzročijo zastoj strojev, izgubo časa in s tem finančno škodo.⁴⁰

3. Zmanjševanje potrošnje plastičnih vrečk v Evropski uniji

V Evropski uniji (EU) je potrošnja plastičnih vrečk ogromna. Po podatkih iz leta 2010 je vsak državljan EU na leto porabil povprečno 198 plastičnih vrečk. Največja potrošnja naj bi bila v Estoniji, Madžarski, Latviji, Litvi, Poljski, Portugalski, Slovaški in Sloveniji (vsak prebivalec naj bi porabil 466 plastičnih vrečk na leto).⁴¹

Zato je bila sprejeta Direktiva (EU) 2015/720 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o spremembi Direktive 94/62/ES glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk,⁴² ki od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe in zmanjšajo potrošnjo lahkih plastičnih nosilnih vrečk na 90 (do 31. decembra 2019) oziroma 40 (do 31. decembra 2025) na prebivalca države članice. Zelo lahke plastične vrečke (tj. tiste, ki imajo debelino stene manjšo od 15 mikronov) se lahko izključijo iz nacionalnih ciljev glede potrošnje.

V največ državah (Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Grčija, Hrvaška, Irska, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo) so se odločili za ekonomske ukrepe. V nekaterih državah so se odločili za prepoved (Belgija, konkretneje Valonija in Bruseljska regija, Francija, Italija in Romunija) in v najmanj državah za prostovoljne sporazume (Avstrija, Finska in Nemčija). Le na zvezni ravni Belgije in v regiji Flandriji še niso sprejeli nobenega ukrepa glede zmanjševanja potrošnje plastičnih vrečk, vendar so razpravljali o kombinaciji prepovedi in ekonomskih ukrepov.⁴³

Opazne so podobnosti med državami članicami, ki so izbrale iste ukrepe. Za prepoved so se odločili v državah, v katerih so sprejemali ukrepe že pred sprejemom Direktive št. 2015/720. V teh državah velja prepoved tako lahkih kot tudi zelo lahkih plastičnih vrečk. Vrečke, ki ostanejo dovoljene, morajo izpolnjevati stroge pogoje glede svoje sestave in je zanje treba plačati določeno dajatev. Za prostovoljne sporazume so se odločili v državah, ki so imele že pred sprejetjem direktive nizko potrošnjo plastičnih vrečk. Ekonomske ukrepe so izbrali v državah, v katerih so zamujali s prenosom direktive v notranji pravni red in so tako tvegali, da bo Evropska komisija proti njim sprožila postopek. Take ureditve so bile sprejete na hitro in so si zelo podobne – na lahke plastične vrečke je uvedena dajatev, zelo lahke plastične vrečke pa so še vedno brezplačne.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Opombe:

¹ (1. 3. 2019).

² Beata Ślusarczyk in Sebastian Kot: Solution for Sustainable Development: Provisions Limiting the Consumption of Disposable Plastic Carrier Bags in Poland, v: Journal of Security and Sustainability Issues, 7 (2018) 3-4, str. 449–458.

³ Krishnaswamy Jayaraman, Hasnah Haron, Gooi Bee Sung in Soh Keng Lin: Consumer Reflections on the Usage of Plastic Bags to Parcel Hot Edible Items: An Empirical Study in Malaysia, v: Journal of Cleaner Production, 19 (2011), 13/18, str. 1527–1535.

⁴ Ohidul Alam, Mukaddis Billah in Ding Yajie: Characteristics of Plastic Bags and Their Potential Envi- ronmental Hazards, v: Resources, Conservation and Recycling Volume, 132 (2018), 5/12, str. 121–129.

⁵ O. Alam, M. Billah in D. Yajie, nav. delo, str. 121.

⁶ (1. 12. 2021).

⁷ O. Alam, M. Billah in D. Yajie, nav. delo, str. 122.

⁸ H. R. Otsyina, J. Nguhiu-Mwangi, E. G. M. Mogoa, P. G. Mbuthia in W. O. Ogara: Knowledge, Attitude, and Practices on Usage, Disposal, and Effect of Plastic Bags on Sheep and Goats, v: Tropical Animal Health and Production, 50 (2018) 5/8, str. 997–1003.

⁹ UNEP: SINGLE-USE PLASTICS: A Roadmap for Sustainability (2018).

¹⁰ (4. 3. 2019).

¹¹ UNEP, nav. delo, str. 16.

¹² Scholastic Choices, Should Plastic Bags Be Banned, v: Scholastic Choices, 33 (2018) 4/8, str. 2–5.

¹³ Wynee Ngo: Environmental reform in Africa: A Comparative Continental Union Solution Through Plastic Reform Legislation, v: Brooklyn Journal of International Law, 43 (2018) 2-3, str. 691–715.

¹⁴ Travis P. Wagner: Reducing Single-use Plastic Shopping Bags in the USA, v: Waste Management, 70 (2017) 12/12, str. 3–12, in (6. 3. 2019). Zato je več težav, zlasti zaradi neenotne zakonodaje in upiranja prepovedim, v federacijah (na primer v ZDA in v Avstraliji).

¹⁵ Eva Llorens Vélez: Ban on Plastic Bags Goes Into Effect at End of December, v: Caribbean Business, 2 (2016) 49-50, str. 17, in Ben Lake: PE downbeat on bag ban in Kenya, v: ICIS Chemical Business, (2017) 35/47, str. 20–20.

¹⁶ (6. 3. 2019).

¹⁷ (6. 3. 2019).

¹⁸ Brezplačnost je le navidezna, saj je resnična cena vrečk vključena v stroške trgovcev, ki te stroške prenesejo na kupce.

¹⁹ T. P. Wagner, nav. delo, str. 7.

²⁰ Motasem N. Saidan, Linah M. Ansour in Hakam Saidan: Management of Plastic Bags Waste: An Assessment of Scenarios in Jordan, v: Journal of Chemical Technology & Metallurgy, 52 (2017) 1/6, str. 148–154.

²¹ (7. 3. 2019).

²² Johane Dikgang, Anthony Leiman in Martine Visser: Analysis of the Plastic-bag Levy in South Africa, v: Resources, Conservation and Recycling, 66 (2012) 9-12, str. 59–69.

²³ Dirk Xanthos in Tony R. Walker: International Policies to Reduce Plastic Marine Pollution from Single-use Plastics, v: Marine Pollution Bulletin, 118 (2017) 6/12, str. 17–26.

²⁴ Idalina Perestrelo Luís in Hélder Spínola: The Influence of a Voluntary Fee in the Consumption of Plastic Bags on Supermarkets from Madeira Island (Portugal), v: Journal of Environmental Planning and Management, 53 (2010) 7-8, str. 883–889.

²⁵ Romeo Deša: Zabrane i oporezivanja plastičnih vrećica, v: Polimeri, 34 (2013) 1-4, str. 15–20.

²⁶ Ying Sun, Shanyong Wang, Jun Li, Dingtao Zhao in Jin Fan: Understanding Consumers’ Intention to Use Plastic Bags: Using an Extended Theory of Planned Behaviour Model, v: Natural Hazards, 89 (2017) 3, str. 1327–1342.

²⁷ Rebecca L. Taylor in Sofia B. Villas-Boas: Bans vs. Fees: Disposable Carryout Bag Policies and Bag Usage, v: Applied Economic Perspectives & Policy, 38 (2016) 2-4, str. 351–372.

²⁸ Rona Cohen: PAPER VS PLASTIC, State News (Council of State Governments), 51 (2008) 2/10, str. 15–18.

²⁹ Maja Rujnic-Sokele in Gordana Baric: Life Cycle of Polyethylene Bag, v: Annals of the Faculty of Engineering Hunedoara – International Journal of Engineering, 12 (2014) 1/4, str. 41–48.

³⁰ Cristiane M. Finzi-Quintão, Kátia M. Novack in Ana Cláudia Bernardes-Silva: Identification of Biod- egradable and Oxo-Biodegradable Plastic Bags Samples Composition, v: Macromolecular Symposia, 367 (2016) 9-12, str. 9–17.

³¹ Elena Balestri, Virginia Menicagli, Flavia Vallerini in Claudio Lardicci: Biodegradable Plastic Bags on the Seafloor: A Future Threat for Seagrass Meadows?, v: Science of the Total Environment, 605-606 (2017) 23-25, str. 755–763.

³² (7. 3. 2019).

³³ < https://www.european-bioplastics.org> (7. 3. 2019).

³⁴ (8. 3. 2019).

³⁵ (8. 3. 2019).

³⁶ Ivan Lerner: Plastics Fights the Bag Ban, v: ICIS Chemical Business, 273 (2008) 13/47, str. 36–40.

³⁷ R. Cohen, nav. delo, str. 16; in Youcef Ghernouti, Bahia Rabehi, Tayeb Bouziani, Hicham Ghezraoui in Abdelhadi Makhloufi: Fresh and Hardened Properties of Self-compacting Concrete Containing Plastic Bag Waste Fibers (WFSCC), v: In Construction and Building Materials, 82 (2015) 9/28, str. 89–100.

³⁸ R. Cohen, nav. delo, str. 16–17, in (5. 3. 2019).

³⁹ (5. 3. 2019).

⁴⁰ Prav tam.

⁴¹ Chris Sherrington, Dominic Hogg, Peter Jones, Brad Doswell, Chris Cullen in George Cole: Assis- tance to the Commission to Complement an Assessment of the Socio-economic Costs and Benefits of Options to Reduce the Use of Single-use Plastic Carrier Bags in the EU, v: Final Report for the European Commission DG Environment under Framework Contract No ENV.C.2/FRA/2011/0020, str. 39.

⁴² Uradni list EU L 115, 6. maj 2015.

⁴³ Surfrider Foundation Europe: Member States: All in The Same Basket?, v: Still Finding Excuses? (2018), str. 8–9.