TFL Vsebine / TFLGlasnik

TFL Glasnik:
G. Anton Panjan, za vami je zavidljiva sodniška kariera, zanima me, na kaj ste najbolj ponosni.

Anton Panjan:
Karierna pot se mi zdi povsem normalna. Začel sem kot sodnik v Novem mestu in sem na to obdobje, na katero me vežejo zelo lepi spomini, zelo ponosen. Na Okrožnem sodišču v Novem mestu sem delal šestnajst let, bili smo zelo urejeno sodišče, ki je kar nekaj časa veljalo za najbolj urejeno. To je veljalo tako za organizacijo kot za zasedbo z odličnim vodenjem. Mislim, da sem kot najmlajši edini aktiven iz tiste generacije in se še vedno dobivamo enkrat na leto.

Morda je bilo to tisto obdobje, ki te naredi sodnika. Zdaj že skorajda enako dolgo obdobje delam na drugi stopnji, a še vedno menim, da je v sodstvu ključno delo na prvi stopnji, ki ga izredno cenim – to je prva 'bojna linija'. Poznajo me po izrazu, ki sem ga povzel po besedah mojega mentorja prvi dan pripravništva: prva stopnja dela v kamnolomu, druga stopnja dela pesek, vrhovno sodišče pa dela mivko. V kamnolomu je dejansko najtežje, treba je zlomiti skale; ob dobrem prvostopenjskem sodniku je lažje biti instančni sodnik.

Zato sta ključno kadrovanje in skrb obdržati dobre sodnike na prvi stopnji. Tam se gradi vtis na ljudi, naše delo je namreč bolj kabinetno, smo le oddaljeni – odločba sicer pride z našimi imeni, pogosto pa nas ljudje ne poznajo. Pravi vtis za stranko o obravnavi, ali je bila slišana, ne glede na njen izid, je na prvi stopnji. Tega ne smemo pozabiti.

TFL Glasnik:
To sem vas hotela vprašati v nadaljevanju. Kako ocenjujete delovanje sodstva v Sloveniji? Kje smo ta trenutek?

Anton Panjan:
Zagotovo sem pri teh ocenah nekoliko subjektiven, ker sem temu poklicu zapisan že 30 let. Tudi če skušam dati na stran to subjektivnost in moj odnos do te službe, sem trdno prepričan, da je sodstvo v bistveno boljšem položaju, kot se ga prikazuje. To nas niti ne preseneča, saj smo deloma tudi sami krivi za to, ker včasih morda ne znamo dobrih stvari medijsko primerno pokriti, je pa tudi res, da so dobre stvari in statistično dobri rezultati dolgočasni za splošno javnost. Javnost pač včasih tudi prek ekscesnih zadev sledi takim rečem, tudi če se nam kdaj zalomi, kot je kakšno zastaranje zadeve.

Seveda ob tem govorimo o petih ali desetih zadevah, na drugi strani pa na primer Okrožno sodišče v Ljubljani reši 50.000 do 60.000 zadev letno. Negativno ali celo agresivno negativno sliko posamezniki ali določeni mediji gradijo na posamičnih primerih, ki jih tudi pristransko brez pravega poznavanja vztrajno komentirajo. Ni sodstva na svetu, niti tistega, ki nam ga postavljajo za vzor, ki ne bi imelo ekscesnih primerov.

TFL Glasnik:
Na splošno je slika dobra, postopki se skrajšujejo.

Anton Panjan:
Sodni zaostanki niso več sistemski problem. To je priznala tudi evropska komisija. Spomnim se, da sem bil pred štirimi leti na konferenci predsednikov višjih sodišč glavnih mest EU. Ko sem predstavil časovnico naših reševanj, so me vprašali, ali je to napaka. Bili smo bistveno hitrejši od tako imenovanih vzornih držav.

TFL Glasnik:
Zanima me procesni del. Vemo, kako je z zakonodajo, in me zanima, ali je razlog za kakšen predolg postopek tudi v procesnem delu? V sodnikih? V strankah, ki se rade pritožujejo?

Anton Panjan:
Rekel bi, da nekako mešano. Seveda so nekateri sodniki v procesnem ravnanju bolj dosledni, da ne rečem spretnejši, znajo dobro krmariti skozi postopek. Ves čas, tudi na izobraževanjih, poudarjamo, naj sodnik na prvi stopnji strnjeno obravnava, naj zna načrtovati in razpisovati. Na drugi strani pa imamo včasih zavezane roke. Ves čas poslušamo o bralnih vajah v kazenskih postopkih, kjer lahko stranka narekuje in se bere in bere. Procesne spremembe naj bi prinašale napredek, po drugi strani pa je teh procesnih sprememb preveč. Mi nimamo stabilne zakonodaje.

Tudi sam, čeprav se štejem za dokaj izkušenega, se ves čas lovim in sprašujem, po katerem ZPP bomo zdaj to obravnavali. Recimo v Avstriji ali Nemčiji so spremembe zelo redke, zato je lahko tudi praksa ustaljena. Tudi odvetniki so pogosto v nezavidljivem položaju. Odvetnik bi moral biti v položaju, da stranki reče: 'Tole se nam ne splača, praksa je enotna in to je zgubljena zadeva.' Tako pa vsi v pravosodju nekako balansiramo med temi prepogostimi menjavami zakonodaje.

Skoraj ni ministra, ki se ne bi takoj lotil določenih sprememb na temeljni zakonodaji, kot da mora vsak imeti svoj spomenik. Nekaj sprememb pa res terjajo tudi družbene spremembe.

TFL Glasnik:
Kaj pa menite o potrebi, da bi bila sodna praksa sodišč bolj poenotena? Predvsem na nižjih stopnjah je o tem veliko govora.

Anton Panjan:
Praksa je v naših rokah, predvsem v rokah vrhovnega sodišča. To je zadolženo za enotno sodno prakso, drugi jo kreiramo skozi svoje odločbe. Priznam, da se zgodi, da tudi z našega sodišča v podobnih, da ne rečem celo enakih zadevah pridejo različne sodne odločbe. Je pa res, da zgolj različna praksa pelje k poenotenju – če bomo sodili uniformirano, potem imamo severnokorejsko pravo. Sodniki so individualisti, vsak je dejansko neodvisen, in ko zaznamo določeno odstopanje znotraj našega sodišča, skušamo na oddelčnih sestankih to uravnati, nikakor ne s prisilo. To pa včasih terja svoj čas.

Priznam, da je deloma nepredvidljiva ali neenotna sodna praksa problem, morda celo večji problem za stranke in odvetnike, kot za nas.

TFL Glasnik:
Zanima me tudi področje mediacije. Žal se Slovenci še vedno radi tožarimo, lepo pa bi bilo, da se vsi ti spori ne končajo na sodišču. Kako gledate na tak način reševanja sporov in kako so sodišča pripravljena na to? Kakšne načrte imate?

Anton Panjan:
Naš pogled na to je razviden že iz golega dejstva, da smo edino višje sodišče, ki ima poseben oddelek za mediacijo, in da na tem področju delamo sistematično in urejeno. Ravno minuli teden sem podpisoval sklep o izbiri novih mediatorjev. Spise pošiljamo strankam in jim to ves čas ponujamo.

Mediacija na drugi stopnji je zagotovo najbolj vpeljana pri našem sodišču, za mene ‒ tudi sam sem bil mediator, a v tej funkciji ne več ‒ pa ima pomen predvsem v načinu rešitve spora in ne v številu rešenih zadev.

Zanimivo je, da se ljudje odločajo za mediacijo na naši stopnji, čeprav ima recimo ena stranka bistveno boljši položaj. Za mediacijo je bistveno to, da znaš strankam včasih pojasniti, kaj sploh pomeni dobljena odločba na prvi stopnji. Nesmiselno je, da se bivša zakonca pravdata pri odločanju o tem, ali bosta skupno premoženje delila 55 proti 45 ali 50 proti 50, če temu sledi dolga pot do pravnomočnosti delitve premoženja.

TFL Glasnik:
Kako se stranke odzovejo ob ponujeni mediaciji?

Anton Panjan:
Na našem sodišču se deset odstotkov strank odloči za mediacijo, od tega je polovica uspešnih. Velikokrat se v teh primerih razrešijo, kot mi rečemo, pridruženi spisi. Mediacija je zelo primerna za družinskopravno področje in tako imenovano sosedsko pravo. Da, Slovenci se zelo radi pravdamo, kar je v nasprotju z domnevnim nezaupanjem v sodstvo.

TFL Glasnik:
Ali morda v tem vidite poslanstvo sodišča, da spodbuja ljudi v sporih, da jih rešujejo z mediacijo?«

Anton Panjan:
Ena pot je mediacija, druga pa klasična poravnava. Pri ocenjevanju sodnikov obravnavamo delež uspeha s poravnavo. Delež poravnav je kar velik, kar je zame uspeh. Spomnim se, da me je stranka spraševala, kaj bomo dosegli s poravnavo. Nekoliko v šali sem rekel, da boste zaradi popuščanja rahlo nezadovoljni vi in tudi nasprotna stran, najbolj zadovoljen pa bom jaz, ker mi ne bo treba pisati sodbe. Sodba pomeni prisilo državnega organa, poravnava pa je v rokah strank.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete velike politične spremembe, ki se nam dogajajo? Ali kaj vplivajo na delovanje sodstva, ki si je v Sloveniji, to si upam trditi, izborilo status neodvisnosti.

Anton Panjan:
Status neodvisnosti ni sporen in neposrednih pritiskov zagotovo ni. Sam sem na vodstvenih položajih enajst let in moram reči, da sem z vsemi ministri korektno sodeloval. Takoj po koronakrizi nas je obiskala tudi ministrica, njen obisk je spet predviden, ko bom organiziral sestanek še preostalih treh kolegov z višjih sodišč. Seveda smo odvisni predvsem zaradi zakonodajnih postopkov. Ves čas se trudimo za prenovo zakona o sodiščih, ki je zastarel.

TFL Glasnik:
V katero smer predlagate spremembe?

Anton Panjan:
Meni že očitajo, da se ponavljam, vendar je prva stvar mreža sodišč. Imamo mrežo sodišč, ki ni učinkovita. Imamo 44 okrajnih sodišč, od tega eno tretjino z enim do tremi sodniki. V našem poklicu ni nič gotovega. Danes sem delal v civilnem senatu treh sodnikov, v katerem imamo skupaj 70 ali skoraj 80 let sodniških izkušenj, pa še takoj ne vemo, kako odločiti, kaj naj šele naredi mladi sodnik ali sodnica, ki se nima s kom posvetovati.

Gre tudi za socialno povezavo. V času korone je precej naših kolegov delalo od doma, po vrnitvi pa so že na hodniku govorili: Jaz bom tukaj. V našem delu potrebuješ kontakt in tudi zato je ta mreža sodišč preživeta, lahko bi rekel, da je narejena za čas Marije Terezije, ko so ljudje ob sredah šli urejat zemljiškoknjižne zadeve, ki so že zdavnaj urejene drugače. Ni potrebe, da imamo na vsakih petnajst kilometrov okrajno sodišče.

TFL Glasnik:
Zakaj niste uslišani v teh prizadevanjih?

Anton Panjan:
Ni politične volje in tudi kakšen minister je priznal, da se teh sprememb ne gre. To ima še vedno neki simbolni značaj. Pošto so nam vzeli, zdaj nam bodo pa še sodišče, porečejo ljudje. Pri tem se poenoti politika vseh barv. Češ, boste predsedniki sami po tihem ukinjali, mi pa ne bomo, kar je za mene rahlo neodgovorno – vi ste nam jih dali, dajte jih še vzeti.

Treba je gledati preprosto. Če bi imel mizar tri delavnice in bi videl dva delavca, ki nimata pravega dela, bi delo skoncentriral. Da ne govorim o fiksnih stroških – ena sodnica, dve strojepiski, ravno tako dva varnostnika, stroški stavbe ...

TFL Glasnik:
Kakšni pa so vaši načrti v prihodnje?

Anton Panjan:
Načrtuje se več stvari. Obdržati to raven in graditi kakovost. Sploh zdaj, ko kvantiteta ni več težava. Težava je nastopila v tem času v kadrovskem smislu, ker se je število sodnikov zmanjševalo: krepko čez 200 v zadnjih letih, kar je pomenilo, da ni bilo napredovanj po hierarhični stopnji. Danes imamo kar težavo s starostjo. Še večji problem je to na prvi stopnji. Imate celo vrsto sodnikov, ki so stari 60 let in več, delajo trikrat na teden v razpravni dvorani, vse več je bolniških dopustov. Naj povem, da so samo za časa mojega prejšnjega mandata umrli trije sodniki v našem kolektivu. To je tudi tema, o kateri bomo govorili z ministrico. Za prvo stopnjo so idealni sodniki, stari od 40 do 50 let. Potrebno je sukcesivno popolnjevanje.

TFL Glasnik:
In še zadnje vprašanje. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Anton Panjan:
Naj zaupajo sodiščem. Jaz jim zaupam, ker vem, kako delamo, in naj tega zaupanja ne omaje niti kakšna napaka, ki pa se zgodi. Napake delamo, ker smo zgolj ljudje. Ravno zato je sodstvo, in ne samo v Sloveniji, tako zastavljeno, da imamo instančna sodišča zato, ker sodnik ni nezmotljiv. Res je krivična ocena na podlagi kakšnega ponesrečenega primera. Tako kot vlečem analogijo, da je napačno posplošeno kritiziranje zdravnikov in podobnih poklicev. Je pa res, da se takšne zgodbe lepo berejo.