TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Dejanja, na katera se sklicujeta tožnika, ne ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Občasnih verbalnih žaljivk namreč ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Razen tega se oseb, ki grozijo tožnikoma, ne more šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne oziroma jim nočejo nuditi zaščite.

Navedbe o tem, da sta tožnikoma grozila člana stranke Donecka-Krivoroška republika in da so se grožnje nanašale tudi na to, da bodo tožnika obesili v bližnjem gozdu, pomenijo tožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Niti v prošnjah za priznanje mednarodne zaščite niti v osebnih razgovorih namreč tožnika tega nista omenjala. Zakaj tega nista uveljavljala že v upravnem postopku, v tožbi ni navedeno.

Tožnika izražata nestrinjanje z oceno toženke, da v Donecku ni notranjega oboroženega konflikta, ki bi pomenil grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Kdaj posamezni oboroženi incidenti prerastejo v tako stanje, da se to lahko imenuje notranji oborožen spopad, je sicer težko opredeliti. Po presoji sodišča je trenutna situacija v delih vzhodne Ukrajine že taka, da je mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu. Vendar je treba upoštevati, da je bila izpodbijana odločba izdana 29. 5. 2014, situacija pa se je v tem delu Ukrajine zelo hitro spreminjala. Pravilnost odločbe pa se ocenjuje po času njene izdaje in v tistem času je bila ocena toženke glede stanja v vzhodni Ukrajini pravilna. Tudi če se izhaja iz stališča, da v delu Ukrajine poteka notranji oborožen spopad in se tožnika iz tega razloga bojita vrniti v izvorno državo, pa je treba upoštevati, da spopad poteka le v delu Ukrajine in toženka pravilno navaja, da bi lahko tožnika brez nevarnosti živela v kakšnem drugem delu Ukrajine.

Toženka v odgovoru na tožbo nekatere navedbe v tožbi ocenjuje kot žaljive. Tudi po mnenju sodišča je nestrinjanje z odločitvijo mogoče izraziti na dostojen in primeren način ter zaradi nestrinjanja z odločbo ni dopustno poseči v integriteto uradne osebe, ki je odločala v skladu z predpisi, po določbah ZMZ. Navedenega neustreznega izražanja sicer ni mogoče opravičevati, vendar pa se sodišče kljub temu zaenkrat ni odločilo, da bi ukrepalo po 109. členu ZPP. Upoštevalo je namreč, da prosilca za mednarodno zaščito prihajata z območja, kjer poteka oborožen konflikt, kar za njiju nedvomno pomeni hudo stresno situacijo.