TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek 1.816,67 EUR zviša na 2.121,78 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba ter nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 zaradi dolgovanih razlik v plači, prepozna. Zadnja dolgovana razlika v plači je zapadla v plačilo julija 2013, tožnik pa je izredno odpoved podal šele 28. 4. 2014. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tožnik se neutemeljeno zavzema za upoštevanje tega roka, sklicujoč se pri tem na krivdni razlog z znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, saj to ni bil predmet izredne odpovedi. Ta je temeljila le na očitku dolgovanih razlik v plači od leta 2009, pri čemer je tožnik izpostavil zgolj kršitev splošne delodajalčeve obveznosti delavcu zagotoviti plačilo za delo. Tudi iz tistega dela izredne odpovedi, ki se izrecno sklicuje na pravočasnost odpovedi, ni mogoče sklepati na utemeljenost v pritožbi zatrjevanega daljšega roka, ki naj bi se iztekel šele julija 2020.

Zaradi nezakonitosti tožnikove izredne odpovedi ni podlage za ugoditev tožnikovi pritožbi oziroma njegovemu zahtevku na plačilo odpravnine (kot za primer redne odpovedi iz poslovnega razloga) in odškodnine za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1.

Tožniku je na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in tožnik od takrat dalje ni več mogel koristiti dopusta pri toženi stranki. Vprašanje zakonitosti tožnikove izredne odpovedi je po ustaljeni praksi predhodno vprašanje v zvezi z institutoma odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, ne pa tudi v zvezi z vprašanjem, zakaj tožnik v času trajanja delovnega razmerja ni mogel izrabiti celotnega letnega dopusta. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno tožniku v korist upoštevalo okoliščino njegovega dalj časa trajajočega bolniškega staleža - vse do zaključka delovnega razmerja. Ravno takšne okoliščine, ki kažejo na objektivno nemožnost koriščenja letnega dopusta, dajejo podlago za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljene dni letnega dopusta.