TFL Vsebine / TFLGlasnik

V našo vsakdanjo rutino je v začetku letošnjega leta posegel prostemu očesu neviden sovražnik. Koronavirus (SARS-CoV-2) oziroma bolezen covida-19. Zelo verjetno si nihče ni predstavljal, kaj bo nevidna nevarnost prinesla in kako drastično bo zarezala v naša življenja. Po tem, ko se je novi koronavirus bliskovito razširil iz Kitajske v druge dele sveta, pri čemer si je za svojo prvo naslednjo postojanko izbral Evropo, so tudi druge države sledile s sprejemanjem ukrepov za preprečitev širjenja virusa, kot je že v začetku leta storila Kitajska. V začetku marca 2020 je Slovenija, komaj teden dni po prvem potrjenem primeru pacienta z novim koronavirusom, razglasila epidemijo, kar je vladi omogočilo sprejem številnih intervencijskih ukrepov in predpisov, med njimi tudi takšnih, ki so posegli v delovanje pravosodja in s tem pravne države.¹

Vrhovno sodišče RS je 13. marca 2020 na podlagi 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS) izdalo odredbo,2 s katero je odločilo, da vsa sodišča od 16. marca 2020 opravljajo naroke in odločajo le še v nujnih zadevah, ki so izrecno navedene v 83. členu ZS ali v drugem zakonu. Z odredbo je bilo še določeno, da v času trajanja ukrepov sodišča sodnih pisanj ne vročajo, če pa jih vročajo, začnejo procesni roki teči po izteku trajanja ukrepov, saj procesni roki v času trajanja ukrepov skladno z odredbo ne tečejo. Ukrepi na podlagi odredbe naj bi trajali najdlje do 16. maja 2020 oziroma do javno objavljenega preklica. V prvih dneh epidemije se je sprejetje takega ukrepa zdelo smiselno. Vendar smo kmalu za tem, ko je ukrep zaživel v praksi, začeli zaznavati negativne posledice, ki si jih prej niti predstavljati nismo mogli. Nič nenavadnega ni, da se posledic sprejetega ukrepa ni mogel nihče zavedati. Epidemijo je Slovenija razglasila prvič v svoji samostojni zgodovini. Lastnih izkušenj torej nismo imeli. Tudi svet se je prvič znašel v situaciji, ko se je na več celinah javno življenje zaradi sprejetih ukrepov povsem ustavilo.

Življenje je v nekaj tednih pokazalo prave posledice sprejete odredbe. Za večino je pravna država šla na počitnice, kot se je v uvodniku Pravne prakse izrazil kolega Pavle Pensa.³ Sodna pisanja se niso vročala, tudi tista o že zaključenih zadevah, saj sodišča niso sprejemala odločitev. Zastalo je sklepanje korespondenčnih poravnav. Pravi razlogi za to mi niso znani, saj bi bilo poravnavo možno skleniti tudi z uporabo sredstev elektronskega komuniciranja, tj. brez osebnega vročanja. Sodišča so verjetno opravljala delo strogo v skladu z navodili iz odredbe in poslovala⁴ le v nujnih zadevah. Med odvetniki je zavladalo nezadovoljstvo,⁵ v javnih občilih in na družbenih omrežjih so se vrstili pozivi k zagonu delovanja sodišč. V celoti utemeljeni se mi zdijo pozivi, da bi sodišča lahko vročala elektronsko in v nekaterih primerih vsaj delno izvedla obravnave ali pripravljalne naroke, na kar je opozoril že odvetnik Pensa.⁶ Spoštovanja in globoke zahvale vredno delo je opravila Odvetniška zbornica Slovenije (OZS), ki je pristojne deležnike – Vrhovno sodišče RS in Ministrstvo za pravosodje – v imenu odvetnikov opozarjala na situacijo in njene posledice ter že v začetku aprila, tj. le nekaj tednov po razglasitvi epidemije, pozvala k takojšnji aktivaciji sodne veje oblasti.⁷

Kljub pozivom strokovne javnosti k čimprejšnji aktivaciji sodstva za te pozive ni bilo posluha. Konec marca, natančneje 30. marca 2020, nas je vse pretresla Odredba VS RS⁸ (Odredba 2), ki je skrčila nabor nujnih zadev ter veljavnost uredbe in prej omenjenih ukrepov podaljšala najdlje do 1. julija 2020. Glede nabora nujnih zadev je Odredba 2 najbolj posegla na področje stečajnih postopkov in postopkov prisilne poravnave, saj jih je izključila s seznama nujnih zadev. Če bi uredba res veljala do 1. julija 2020, bi ob upoštevanju tradicionalnih »sodnih počitnic« to pomenilo, da bi normalno delovanje sodišč v praksi zaživelo šele jeseni. Tak ukrep nesorazmerno posega vsaj v pravico do razumnega sojenja.

Po tem, ko je Vlada v začetku maja začela s popuščanjem ukrepov, je sledilo pravo olajšanje. Na podlagi Odredbe VS RS⁹ z začetka maja so sodišča lahko začela odločati v nujnih in nenujnih zadevah, torej vročati sodne pošiljke tudi v nenujnih zadevah, vendar procesni roki v tem času še vedno niso tekli. Naroki, seje in zaslišanja so se praviloma lahko izvajali preko videokonference, sicer so sodišča morala zagotoviti vse preventivne ukrepe za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom. Sodišča so ponovno vsaj delno odprla vrata, povsem pa so jih nato odprla z začetkom junija.

Delovanje sodišč v drugih državah članicah EU

Ukrepi za preprečevanje širjenja novega virusa v delovanje pravosodja in s tem pravne države niso posegli samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih državah članicah EU; države članice so tako različno sprejemale odločitve o delovanju sodišč v času trajanja ukrepov. Z namenom ugotoviti stanje sodstva in odvetništva zaradi ukrepov je CCBE¹⁰ med svojimi članicami izvedel anketo o delovanju sodišč in sprejetih ukrepih.¹¹ Delovanja sodišč v nekaterih državah članicah se bom dotaknila zgolj na kratko, saj moj namen v tem prispevku ni podrobna analiza ukrepov, ki jih je v času trajanja epidemije covida-19 sprejela Slovenija.

Sicer se vedno radi primerjamo s svojimi severnimi sosedi – Avstrijo in še severnejšo Nemčijo – a tokrat bom s predstavitvijo ukrepov na področju sodstva začela v Skandinaviji. Znano je, da se Švedska ni odločila uvesti strogih ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa in ni zapirala javnega življenja, kot se je zgodilo pri nas in v drugih državah EU (Španija, Italija, Hrvaška, Avstrija itd.). Nasprotno od ravnanja drugih držav EU je Švedska na svoje državljane le naslovila priporočila. Tudi sodišča na Švedskem so ostala odprta, vendar osebam, ki bi kazali simptome okužbe, dostop do oziroma na sodišče ni bil dovoljen. Izvajanje obravnav s pomočjo videokonferenc je bilo dovoljeno, nekatera sodišča so v nujnih družinskih zadevah dovoljevala tudi obravnave v živo. Podobno je bilo v kazenskih zadevah, kjer so obravnave v živo potekale zlasti v pripornih zadevah in zadevah s področja mladoletniškega kriminala. Čeprav izvajanje obravnav v živo ni bilo prepovedano, je bila večina obravnav odpovedanih, z izjemo prej omenjenih področij.

Tudi na Danskem, kjer je bil namen obravnavati čim več zadev, so sodišča ostala odprta. Delovanja sodišč ni omejil nihče, razen zunanjega dejavnika, ki je zmanjšal število kadra, veljala so tudi priporočila za preprečevanje okužb. Omeniti je treba, da je bila v določeni meri omogočena uporaba spletnih pripomočkov in orodij (online tools).¹² Obravnave so se opravljale le v nujnih primerih, odločitev o tem pa je bila v pristojnosti posameznega sodišča.¹³

Češka je ena od držav, ki so razglasile izredne razmere, a so – kot poroča češka delegacija – sodišča delovala, njihovo delovanje je bilo omejeno le za določen čas.¹⁴ Pristojnost odločitve o že razpisanih obravnavah so imeli predsedniki sodišč. Pri odločitvi naj bi upoštevali zlasti trajanje postopkov in trajanje rokov. Dostop do sodišča je bil omejen, nenujne zadeve pa so se reševale s pomočjo elektronskih komunikacijskih sredstev ali telefona. V praksi se je pokazalo, da je bila večina obravnav odpovedana. Češka se je v času trajanja izrednega stanja in ukrepov odločila izvesti pilotni projekt o uporabi videokonferenc v zaporih, ki je zapornikom omogočal stik s sorodniki in zagovorniki.¹⁵

Tako kot Češka je tudi Estonija zaradi epidemije koronavirusa razglasila izredne razmere. V kazenskih, civilnih in administrativnih zadevah je bil dostop do sodišč načeloma omejen, omogočena je bila uporaba videokonferenc in spletnih orodij. Nekatere obravnave so bile preložene, nekatere pa so se izvajale ob upoštevanju preventivnih ukrepov. Kljub razglašenim izrednim razmeram so v Estoniji za reševanje procesnih vprašanj uporabljali tehnične možnosti, tudi pisni postopki so potekali z uporabo tehničnih pripomočkov.

Ker je Slovenija skoraj v vsem sledila vzoru Avstrije, ne preseneča, da so avstrijski ukrepi glede poslovanja sodišč podobni slovenskim. Dostop do sodišč v Avstriji je bil omejen, obravnave v civilnih zadevah so bile – podobno kot v Sloveniji – odpovedane, procesni in materialni roki v civilnih oziroma gospodarskih sporih do 30. aprila 2020 niso tekli. Normalno delovanje sodišč je bilo ponovno vzpostavljeno sredi meseca maja. V kazenskih zadevah so sodišča opravljala obravnave le v pripornih zadevah.

Če strnemo, lahko ugotovimo, da je bilo delovanje sodišč v drugih državah članicah EU vsaj omejeno, z nekaterimi izjemami. Drugače kot v Sloveniji je v marsikateri državi omogočena uporaba spletnih orodij, tj. elektronskega poslovanja. To kaže, da se tudi sodstvo lahko hitro prilagodi nastalim izrednim situacijam. Presenetljivo je, da skoraj nobena država, ki je razglasila izredne razmere, ni posegla v delovanje pravne države tako zelo, da bi skoraj v celoti ustavila delovanje sodišč, kot se je zgodilo v Sloveniji. To dokazuje denimo primer Estonije. Način reševanja procesnih vprašanj v postopkih kaže na to, da so bila sodišča očitno pripravljena prilagoditi način delovanja do te mere, da se je izvajanje postopka omejilo le toliko, kolikor je bilo nujno potrebno. Izvajanje pisnih postopkov s pomočjo tehničnih pripomočkov (kar bi lahko bila tudi komunikacija preko e-pošte) kaže na to, kako čezmerno je bilo omejevanje delovanja slovenskih sodišč, ki v času trajanja ukrepov niso izvajala ne mediacij ne sklepala korespondenčnih poravnav.

Celoten članek je dostopen za naročnike!