TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče sprejme sodni depozit, če predlagatelj izkaže, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v sodni depozit in če položi predujem za stroške (primerjaj 207. in 209. člen ZNP-1), pogoje pa določa OZ v poglavju o položitvi stvari. Dolžnik lahko položi dolgovano stvar (v konkretnem primeru denar) pri sodišču, če je: a) upnik v zamudi, b) neznan ali se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, c) če je upnik poslovno nesposoben in nima zakonitega zastopnika. Predlagatelj v konkretni zadevi zatrjuje prvi razlog, namreč upniško zamudo nasprotnih udeležencev.

Razlog za položitev sodnega depozita mora predlagatelj izkazati s stopnjo verjetnosti, izpolnjenost pogojev za sodni depozit se preverja hitro in na podlagi verjetnosti. Vprašanje pravilnosti izpolnitve v obligacijskopravnem smislu za odločanje o (ne)utemeljenosti predloga za sodni depozit ni bistveno. Če je sodni depozit kot način izpolnitve napačen, to pomeni, da predlagatelj svoje obveznosti ni (pravilno) izpolnil, vendar to vprašanje ni predmet presoje sodišča pri odločanju o predlogu za sodni depozit.

Sodni depozit ima za upnika pravne učinke samo, če dolžniško-upniško razmerje obstaja in upnik noče ali ne more sprejeti izpolnitve. Če dolžniško-upniško razmerje, kakršnega predlagatelj zatrjuje v predlogu za sodni depozit med njim in (domnevnim) upnikom ne obstaja, je jasno, da sodni depozit na pravice ali obveznosti nasprotnega udeleženca ne more imeti nikakršnega vpliva, tudi stroške depozita nosi predlagatelj. Zato ni potrebno, da bi sodišče v fazi odločanja o predlogu za sodni depozit izvajalo dokazni postopek kot v pravdni zadevi, ali dolžniško-upniško razmerje resnično obstaja, temveč zadošča, da predlagatelj to razumno utemelji vsaj s stopnjo verjetnosti.