TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točka 1 prvega odstavka 150.a člena ter drugi, četrti, peti, šesti in sedmi odstavek 150.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo), kolikor se nanašajo na ukrep iz 1. točke prvega odstavka 150.a člena Zakona o kazenskem postopku, se razveljavijo.   O preostalem delu zahteve bo Ustavno sodišče odločilo posebej.

Policija na podlagi sodne odredbe uporabi IMSI lovilec in pregleda podatke, zbrane z njim. Zaradi načina delovanja IMSI lovilca ter globine (oziroma bolje: širine) njegovega posega je pomembno, da ima preiskovalni sodnik možnost, da na podlagi zbranega gradiva opravi temeljit naknadni sodni nadzor. Sodni nadzor mora predvsem omogočiti kontrolo nad dejansko uporabo IMSI lovilca in z njim pridobljenih podatkov. Zato mora biti preiskovalni sodnik najprej seznanjen s tehničnimi lastnostmi uporabljenega IMSI lovilca. Nadalje mu morata biti omogočeni primerjava obsega pridobivanja podatkov, kot jo je začrtala sodna odredba, z dejansko izvedbo ukrepov ter primerjava obsega vseh zbranih podatkov s tistimi, ki so zabeleženi v zapisniku iz četrtega odstavka 150.a člena Zakona o kazenskem postopku. Zato mora preiskovalni sodnik imeti možnost vpogleda v to, kdaj, kolikokrat, kako in s kakšnim razlogom se je IMSI lovilec uporabil, saj to omogoči tudi preverjanje povezave med izdano sodno odredbo in uporabo IMSI lovilca v konkretnem primeru. To omogoča po eni strani sodni nadzor nad možnimi ukrepi, ki jih naprava omogoča, oziroma nad njenimi tehničnimi zmožnostmi ter po drugi strani nad dejansko izvedenim ukrepom in pridobljenimi dokazi, pri čemer je bistvena tudi tehnična sledljivost ukrepa in naprave.   Preiskovalni sodnik naknadno sodno presojo uporabe in pregleda IMSI lovilca izvaja na podlagi gradiva, ki ga policija zbere in pripravi v fazi uporabe in pregleda IMSI lovilca. Policija mora v splošnem po ZKP po prenehanju uporabe prikritega preiskovalnega ukrepa celotno gradivo, zbrano z njim, sicer predati državnemu tožilcu. V primeru uporabe in pregleda IMSI lovilca mora v takem primeru temu gradivu priložiti tudi zapisnike po četrtem in petem odstavku 150.a člena Zakona o kazenskem postopku. Državni tožilec celotno gradivo preda preiskovalnemu sodniku, ki preizkusi, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni. V primeru uporabe in pregleda uporabe IMSI lovilca sta bistvena dela tega gradiva torej zapisnika po četrtem in petem odstavku 150.a člena Zakona o kazenskem postopku, a brez osebnih podatkov tretjih oseb (peti odstavek 150.a člena Zakona o kazenskem postopku). Te podatke namreč izbriše že policija takoj po uporabi in pregledu IMSI lovilca. To pomeni, da je na podlagi izpodbijane določbe preiskovalnemu sodniku v okviru preizkusa po drugem odstavku 153. člena Zakona o kazenskem postopku omogočen le preizkus uporabe in pregleda IMSI lovilca na podlagi navedenih zapisnikov, ki ne vsebujejo podatkov tretjih oseb (peti odstavek 150.a člena Zakona o kazenskem postopku).    Preiskovalnemu sodniku je onemogočena učinkovita naknadna sodna presoja uporabe in pregleda IMSI lovilca ter s tem učinkovita naknadna sodna presoja ustavnih in zakonskih pogojev za poseg v pravico do informacijske zasebnosti iz ustaljene ustavnosodne presoje in iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.    Ker 150.a člen Zakona o kazenskem postopku omogoča uporabo IMSI lovilca za pridobitev IMSI in IMEI številke ter pregled uporabe IMSI lovilca, ne da bi hkrati omogočal učinkovito naknadno sodno kontrolo nad njegovo uporabo in pregledom uporabe, je 1. točka prvega odstavka 150.a člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa pravno podlago za tak poseg v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave, v neskladju z zahtevo po zagotavljanju sorazmernostnega ravnovesja med težo posledic posega v informacijsko zasebnost osebe, zoper katero je ukrep odrejen, in tretjih oseb ter koristmi, ki bi zaradi tega nastale. Navedena določba Zakona o kazenskem postopku je zato v neskladju s pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave in jo je Ustavno sodišče ob upoštevanju obsega ustavnosodne presoje razveljavilo.    Ker so drugi in četrti do sedmi odstavek 150.a člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor se nanašajo na ukrep iz 1. točke prvega odstavka 150.a člena Zakona o kazenskem postopku, neposredno povezani s 1. točko prvega odstavka tega člena in nimajo samostojnega pomena, je Ustavno sodišče razveljavilo tudi te določbe, kolikor se nanašajo na ukrep iz 1. točke prvega odstavka 150.a člena Zakona o kazenskem postopku.