TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru posebej kot del relevantnega dejanskega stanja, na katerem je mogoče utemeljiti suspenz.

Glede na vsebino domneve nedolžnosti kot kazenskopravnega instituta bi moral revident ne le zatrjevati kaznovalno naravo izrečenega ukrepa suspenza, ampak jo tudi utemeljiti na podlagi primerjave s sankcijami, ki so določene v zakonih s področja kaznovalnega prava.

Izrečeni ukrep res posega v revidentovo pravico do dela, vendar ne kot kazenska sankcija zaradi revidentove subjektivne krivdne odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ampak kot posledica predpisanega posebnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja v javnem interesu in z njim povezanega dvoma v njegovo izpolnjevanje.