TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 100.000,00 EUR s pogodbenimi obrestmi v višini 8 % letno od 20. 3. 2012 do 14. 4. 2014 ter zakonske zamudne obresti od zneska 100.000,00 EUR od vložitve tožbe (14. 3. 2017) dalje do plačila, vse v 15 dneh;

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 5.226,13 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo pogodbenih obresti od 15. 4. 2014 dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 3.551,82 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Dokazno breme, da je šlo za navidezni posojilni pogodbi, je na toženki, ki navideznost zatrjuje. Toženka mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v posojilnih pogodbah. Tega dokaznega bremena toženka, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ni zmogla.

Dospelost terjatve po obravnavanih posojilnih pogodbah je bila po ugotovitvah izpodbijane sodbe vezana na odpoklic kredita, zaradi česar bi lahko tožnik zahteval izpolnitev obveznosti od toženke po obeh pogodbah takoj, ko je toženki nakazal sporni denar, kar je bilo že v letu 2007.

V skladu z drugim odstavkom 364. člena OZ lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, s konkludentnim ravnanjem, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Ravnanje toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, ko je tožniku mesečno, sukcesivno kar tri leta izročal srebrnike, pa čeprav je bila njihova vrednost precej nižja od mesečnega zneska pogodbenih obresti in je tako šlo le za simbolično plačilo dolga, je v okoliščinah konkretnega primera gotovo ravnanje, ki mu gre pripisati pravno naravo pripoznave dolga. Na podlagi takšnega ravnanja toženke je namreč lahko tožnik razumno sklepal, da toženka soglaša z obstojem dolga (iz naslova glavnice in obresti) po posojilnih pogodbah.

Z mesečnim izročanjem srebrnikov od aprila 2011 do nekje aprila 2014 in nato s plačevanjem po 2.500,00 EUR (osemkrat) v letih 2014 in 2015 s strani toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot delno vračilo posojila, je toženka priznavala dolg, s čimer je prihajalo do pretrganja zastaranja tožnikovih terjatev po posojilnih pogodbah (364. člen OZ), ki bi lahko zapadle konec leta 2007. Glede na navedeno in upoštevaje petletni zastaralni rok terjatve tožeče stranke za plačilo glavnice in pogodbenih obresti, ki jih tožeča stranka zahteva od 20. 3. 2012 dalje, po obeh posojilnih pogodbah do vložitve tožbe dne 14. 3. 2017 niso zastarale.