TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Členi 8, 11, 14, 23 in 38 Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06) so v neskladju z Ustavo. Členi 12, 13, 21 in 24 Zakona o financiranju občin niso v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljene neskladnosti iz 1. točke tega izreka odpraviti v enem letu po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Prvi stavek 142. člena Ustave, po katerem se občine financirajo iz lastnih virov, pomeni pravilo, ki ga mora zakonodajalec upoštevati pri oblikovanju sistema njihovega financiranja. Občina je za uresničevanje lokalne samouprave najprej odgovorna sama. Zato mora zakonodajalec najprej neposredno in primarno zagotoviti občinam dovolj obsežne lastne vire za pridobivanje sredstev za financiranje njihovih nalog. Odstopljeni viri niso viri, ki jih občina ustvari sama, in jih zato ni mogoče šteti za lastna sredstva občin. Sistem, ki temelji na odstopljenih virih, ustvarja pretežno odvisnost občin od sredstev državnega proračuna, kar je v neskladju z zahtevo po finančni avtonomiji občin, ki izhaja iz 142. člena Ustave, ter zahtevo po funkcionalni samostojnosti občin, ki izhaja iz 140. člena Ustave.   Vsi državljani imajo ne glede na njihov gmotni položaj oziroma prispevek v državni oziroma občinski proračun enake pravice pri uresničevanju lokalne samouprave ter pravico do enakega obsega in kvalitete storitev, ki jih morajo občine nuditi lokalnemu prebivalstvu pri izvrševanju svojih izvirnih nalog (drugi odstavek 14. člena Ustave). Načelo prispevanja posameznika glede na njegov gmotni položaj je vgrajeno že v sistem pobiranja davkov, ki so najpomembnejši viri tudi za financiranje občin;  s tem se med prebivalci Slovenije zagotavlja solidarnost, ki izhaja iz načela socialne države (2. člen ustave). Zato zakonsko urejanje prerazporejanja lastnih sredstev med posameznimi občinami v primeru ustvarjenih presežkov lastnih virov nad izračunano primerno porabo ni v neskladju s finančno avtonomijo občin. V neskladju s 142. členom pa je zakonska ureditev, ki določa, da država v primeru ugotovljenega presežka nad izračunano primerno porabo občine neomejeno razpolaga tudi s sredstvi, zbranimi iz naslova tako zmanjšanih lastnih virov občine.   Zakonska ureditev, po kateri uredba Vlade podrobneje določi naloge občin in z njimi povezane stroške, ki se upoštevajo pri ugotavljanju primernega obsega sredstev za financiranje primerne porabe občin, ter metodologijo za izračun povprečnine, ne daje zadostne, jasne in vsebinske podlage za ureditev v izvršilnem predpisu. Zato je v neskladju z načelom legalitete (drugi odstavek 120. člena Ustave).   Zakonska ureditev, ki ne ureja načina sodelovanja občin pri sprejemanju navedene uredbe, lahko privede do izvotlitve pravice občin ali njihovih reprezentativnih združenj do sodelovanja pri reševanju vprašanj, ki se nanašajo na uresničevanje lokalne samouprave. Zato je v neskladju z načelom lokalne samouprave iz 9. člena Ustave ter v neskladju s pravico lokalnih skupnosti do uresničevanja lokalne samouprave iz 138. člena Ustave.   Občine se ne morejo zanašati na to, da se predpisi, ki urejajo področje njihovega financiranja, ne bodo spremenili. Vendar mora zakonodajalec v primerih, ko sistemska sprememba povzroči občini večje zmanjšanje lastnih virov, ki so jih naslovniki upravičeno pričakovali na podlagi prej veljavnega sistema (ter temu prilagodili dolgoročnejše odločitve), pri določitvi prehodnega obdobja spoštovati načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Ureditev, ki ne upošteva izvedbe dolgoročneje načrtovanih projektov, ki so se začeli izvajati pred spremembo zakonodaje, je zato v neskladju z 2. členom Ustave.