TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
Predvojno pravo (paragr. 364. ODZ) je varstvo pred imisijami
predvidevalo v okviru sosedskega prava kot stvarnega prava v korist
lastnika sosednjih neperemičnin, pred vplivi, ki prihajajo iz
sosednje nepremičnine (voda, dim, plini, toplota, vonji, hrup,
trušč), če ti presegajo krajevno običajno mejo in bistveno omejujejo
uporabo nepremičnin. Podobno določa to 5. člen ZTLR.
ZOR pa obsega široko varstvo, ne samo pred imisijami (ki imajo
običajno za posledico vznemirjenje, občasno pa predstavljajo škodno
nevarnost) v razmerjih med lastniki oz. uporabniki sosednjih
nepremičnin, temveč tudi varstvo pred imisijami in drugimi
nevarnostmi v korist vseh oseb ogroženih z nevarnostmi, kot tudi
varstvo človekovega okolja (proti onesnaževanju zraka na širšem
območju, onesnaževanju voda - reke, pogina ribjega fonda, podiranja
naravnega ravnotežja itd.). S predpisovanjem tega varstva v ZOR se ne
brišejo meje med stvarno pravnimi in obligacijskimi upravičenji in
obveznostmi. ZTLR v temeljnem določilu 5. člena ustanavlja dolžnost
lastnika nepremičnine napram lastnikom drugih nepremičnin glede
uporabe nepremičnine, pod pogojem medsebojnih stvarnopravnih
upravičenj, ZOR pa predpisuje obligacijsko pravna upravičenja do
preprečevanja škode, kot tudi preprečevanja vznemirjanja, ki bi lahko
povzročilo škodo.
Določili 3. in 4. odst. 156. člena ZOR določata primere, ko se takšno
varstvo ne more zahtevati.
ORIGINAL:
Predratno pravo (paragraf 364. OGZ) zaštitu od imisija predvidalo je
u okviru susedskog prava kao stvarnog prava u korist vlasnika
susednih nekretnina, od uticaja koji dolaze sa susedne nekretnine
(voda, dim, plinovi, toplina, mirisi, buka, tresak) ako oni prema
mesnim prilikama prelaze uobičajenu meru i bitno ograničavaju
koriščenje nekretnina. Slično i čl. 5 zakona o svojinsko-pravnim
odnosima (Sl. list SFRJ št. 6/80).
Medutim, ZOO obuhvata široku zaštitu, ne samo od imisija (koje obično
imaju dejstvo uznemirenja, a ponekad predstavljaju opasnost od štete)
u odnosima između vlasnika odnosno korisnika susednih nepokretnosti,
nego i zaštitu od imisija i drugih opasnosti u korist svih tim
opasnostima ugroženih lica, kao i zaštitu čovekove sredine (protiv
zagadjivanja vazduha na širem području, zagadivanje vode - reke,
uginuča ribljeg fonda, narušavanja prirodne ravnoteže itd.).
Regulisanjem zaštite o pitanju u ZOO ne brišu se granice izmedu
stvarno-pravnih i obligacionih ovlaščenja i obaveza. Naime, zakon o
osnovnim svojinsko-pravnim odnosima u osnovnoj odredbi čl. 5.
ustanovljava dužnost vlasnika nepokretnosti u odnosu na vlasnike
drugih nepokretnosti u pogledu koriščenja nepokretnosti, uz
pretpostavku medusobnih stvarno-pravnih ovlaščenja, a ZOO reguliše
obligaciono-pravna ovlaščenja o šteti, konkretno o sprečavanju štete,
kao i sprečavanju uznemiravanja koje ne mora, a može da prouzrokuju
štetu.
Odredbe st. 3. i 4. 156 člana ZOO odreduju slučajeve kada se ova
zaštita ne može tražiti.