TFL Vsebine / TFLGlasnik

Brezplačne transakcije v ZDDV-1

Obdavčitev transakcij, pri katerih dobavitelj ne prejme plačila, določajo 7. (uporaba blaga za neposlovne namene), 8. (uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti) in 15. člen (opravljanje storitev za neposlovne namene) ZDDV-1. V njih so določeni pogoji, pod katerimi se transakcije štejejo kot »opravljene za plačilo«, čeprav do plačila ne pride.

Brezplačne dobave blaga

V skladu z zakonom se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje:

• uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih,
• brezplačna odtujitev tega blaga ali
• kakršnakoli uporaba blaga za druge namene kot za namene opravljanja njegove dejavnosti,

če je zavezanec za to blago ali sestavine tega blaga izkoristil pravico do celotnega ali delnega odbitka vstopnega DDV.

Ne obdavčijo se:

1. brezplačno dajanje poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem ali prihodnjim kupcem, če jih ti ne dajo v prodajo oziroma so v takšni obliki, da ni mogoče, da se prodajajo;
2. dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, če se dajejo le občasno in če se ne dajejo istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila, pri katerih vrednost posameznega darila ne preseže 20 evrov.

Davčna osnova za obračun DDV od brezplačnih dobav blaga je nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku uporabe ali razpolaganja (2. odst. 36. člena ZDDV-1). Določba pomeni, da se obdavči vrednost blaga v stanju, kakršno je v trenutku odsvojitve, pri čemer ni pomembno, kadar gre za rabljeno blago, kakšna je bila njegova cena ob nabavi ali izdelavi.

Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen za to, da se uporaba v smislu dobave blaga obdavči, je, da je blago del poslovnih sredstev davčnega zavezanca. Zavezanec, ki blago nabavi, ima namreč pravico, da se odloči, ali ga bo umestil med poslovna sredstva ali ne, pri osnovnih sredstvih se lahko odloči tudi, v kolikšnem deležu bo sredstvo štel za poslovno.

Za presojo, ali bo zavezanec sredstvo umestil med poslovna, je pomembna vrsta sredstva, kakor tudi položaj kupca v trenutku nabave. Če kupec deluje kot fizična oseba, sredstvo ostane med zasebnimi, iz česar sledi, da je nadaljnja dobava tega blaga opravljena zunaj DDV-sistema in ni predmet obdavčitve, kakor tudi, da v primeru brezplačne dobave ali uporabe davčna obveznost ne nastane. Če kupec kot zavezanec umesti blago med poslovna sredstva (le v določenem deležu), se uporabijo pravila zakona o DDV (samo za ta delež). Iz tega sledi, da je tudi nadaljnja dobava blaga, ki se je nabavilo brez plačila DDV (od nezavezanca), obdavčena.

Primer C-415/98 Bakcsi:

Bakcsi je kot samostojni podjetnik nabavil vozilo od fizične osebe brez DDV in ga uporabljal 70 odstotkov za zasebne in 30 odstotkov za poslovne namene. Pri nadaljnji dobavi ni obračunal DDV. Davčni organ je trdil, da je transakcija obdavčena, ker si je v zvezi s stroški od vozila odbijal vstopni DDV.

Sodišče je odločilo, da lahko zavezanec blago, ki bo v mešani uporabi, v celoti ali deloma umesti med poslovna sredstva ali ga zadrži med zasebnimi in pri nadaljnji dobavi ne deluje kot zavezanec in ne obračuna DDV oz. da je nadaljnja dobava obdavčljiva zgolj v obsegu, v katerem jo opravi prodajalec kot davčni zavezanec.

V prvi alineji 7. člena ZDDV-1 je nadalje določeno, da se obdavči dobava blaga, ki se uporabi za zasebne namene davčnega zavezanca ali njegovih zaposlenih, pri čemer ni jasno, kako široko je treba razlagati pojem zaposlenih. Uporaba blaga za zasebne namene zavezanca predvideva, da je davčni zavezanec fizična oseba, saj pravne osebe nimajo zasebne sfere.

Druga alineja določa obdavčitev vsake brezplačne odtujitve blaga, zadnja pa kakršno koli uporabo blaga za namene, ki niso nameni opravljanja zavezančeve dejavnosti.

V praksi se druga in tretja alineja obravnavata kot dve ločeni situaciji, zaradi česar je običajno vsaka brezplačna transakcija (ob domnevi odbitka vstopnega DDV) obdavčena, ne glede na namen, zaradi katerega je opravljena. Moje mnenje je, da temu ne more biti tako, in da bi bilo treba drugo in tretjo alinejo brati skupaj ter obdavčiti zgolj tiste brezplačne transakcije, ki ne služijo opravljanju zavezančeve dejavnosti. Presoja, ali gre za tak primer, se opravi z vidika tistega, ki blago odsvoji, in ne tistega, ki blago brezplačno prejme. Če temu ne bi bilo tako, potem prva alineja ne bi imela nikakršnega smisla, saj bi bila zajeta med brezplačne transakcije na splošno. Zdi se, da se v primerih, ki so zajeti v njej, domneva, da je namen neposlovna uporaba (kot pove tudi naslov določbe) in je ni treba posebej dokazovati, prav tako pa je ni možno izpodbijati.

Primer C-438/14 BCR Leasing IFN SA:

BCR Leasing je bila po zamudah s plačili in neplačilih prisiljena odpovedati del pogodb o finančnem lizingu. Posledično so morali lizingojemalci v roku treh dni od odpovedi zadevne pogodbe družbi vrniti blago, ki je bilo predmet te pogodbe. Ker del lizingojemalcev zadevnega blaga ni vrnil, je družba BCR Leasing zoper njih sprožila postopke za vračilo. Vendar kljub sprejetim ukrepom v nekaterih primerih blaga ni bilo mogoče izterjati v določenem roku.

Davčni organ je menil, da gre v primeru blaga, za katero je izkazan inventurni manko, za dobavo blaga, od katere je treba plačati DDV, in da bi bilo treba transakcijo obravnavati kot »dobavo samemu sebi«.

Sodišče EU je bilo drugačnega mnenja in je pojasnilo, da če lizinški družbi ne uspe doseči, da ji lizingojemalec vrne blago, ki je bilo predmet pogodbe o finančnem lizingu, po odpovedi te pogodbe zaradi kršitve lizingojemalca, čeprav je ta družba sprožila postopke za vračilo tega blaga, po odpovedi pogodbe pa ni prejela nobenega plačila, ni mogoče šteti za dobavo blaga, opravljeno za plačilo.

Treba je namreč upoštevati, da zadevnega blaga ni mogoče šteti, da je namenjeno za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih, ker ni v njihovi posesti.

Dejstvo, da je lizingojemalec ostal posestnik tega blaga, ne da bi za to kar koli plačal, je bilo posledica njegovega domnevnega krivdnega ravnanja, in ne tega, da je lizingodajalec to blago lizingojemalcu predal neodplačno.

Za to blago ni mogoče šteti, da je uporabljeno »za druge namene« kot za namene dejavnosti davčnega zavezanca, ker je to, da se da v najem in da ga lizingojemalec uporablja, samo bistvo gospodarske dejavnosti lizingodajalca. Okoliščina, da zadnjemu ne uspe doseči vračila tega blaga po odpovedi pogodbe o finančnem lizingu, nikakor ne pomeni, da ga je uporabil za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!