TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 5. alineji prvega odstavka I. točke izreka delno spremeni, tako da se sodba v tem delu na novo glasi:

"Toženka je dolžna tožniku za leto 2017 od bruto zneska 2.383,60 EUR obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni.

V presežku (glede zneska 274,07 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne."

II. V preostalem delu se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.