TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 42. člena ter drugega in tretjega odstavka 53. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/00, 21/02, 50/04 in 76/05) se zavrne.

V sklop zakonskega urejanja pogojev za ustanavljanje gospodarskih družb na podlagi prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave sodi ureditev tipologije gospodarskih subjektov, vključno z gospodarskimi družbami, med katere sodijo tudi zavarovalnice, njihovih statusnih značilnosti in njihovega notranjega ustroja. Ta obsega tudi vprašanja ureditve zavarovalnice, in sicer vprašanja, ki se nanašajo na njeno ustanovitev, na njen statut in statutarno urejanje posameznih vprašanj družbe, na njene statusne značilnosti, kot so firma, sedež, zastopanje, itd., na njeno notranjo strukturo in delovanje, torej na njene organe, kot so uprava, nadzorni svet, skupščina, ter v tem okviru tudi vprašanja v zvezi z oblikovanjem, sestavo, pristojnostmi in načinom odločanja v posameznem organu. Ureditev, po kateri postane član družbe za vzajemno zavarovanje izključno zavarovanec in ureditev vprašanj, ki se nanašajo na skupščino družbe za vzajemno zavarovanje, spadajo med vprašanja v zvezi z notranjo strukturo družbe za vzajemno zavarovanje in so del zakonskega urejanja načina izvrševanja ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude. Ker je zakonodajalec ravnal v skladu s pooblastilom iz prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave, izpodbijana ureditev ne pomeni posega v svobodno gospodarsko pobudo iz prvega odstavka 74. člena Ustave, zato je očitek o njeni neskladnosti s to določbo neutemeljen. Očitek, da je zakonodajalec z odvzemom članstva zavarovalcem posegel na področje lastništva družb za vzajemno zavarovanje, je neutemeljen, saj na podlagi članskih pravic v družbi za vzajemno zavarovanje upravičenci niso pridobili opredeljenih lastninskih upravičenj na družbi za vzajemno zavarovanje, četudi je ZZVZZ pred izpodbijano spremembo določal, da je družba za vzajemno zavarovanje last članov družbe. Zato izpodbijana določba ne more poseči v lastninsko pravico članov družbe za vzajemno zavarovanje in je očitek, da pomeni tudi nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v povezavi z 69. členom Ustave, neutemeljen. Pobudnika s svojo pavšalno navedbo, da je določba o sestavi skupščine glede na starostne razrede tako neracionalna in težko izvedljiva, da nasprotuje zdravi pameti, niti ne uveljavljata takih pomanjkljivosti, ampak nasprotujeta primernosti ureditve, v oceno katere pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. Prav tako je neutemeljen očitek, da je drugi odstavek 53. člena ZZavar v neskladju z 2. členom Ustave. Soglasje ministra na določene določbe statuta vzajemne zavarovalne družbe, ki se s ukvarja z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, je očitno eden od ukrepov za uresničevanje javnega interesa na področju tega zavarovanja in kot tak dopusten (glej npr. odločbo št. U-I-277/05), očitek pobudnice tej določbi, in sicer da "krši načela pravnega varstva" iz 2. člena Ustave, pa je tako pavšalen, da ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Ustavno sodišče v skladu s 160. členom Ustave ni pristojno presojati medsebojne (ne)skladnosti posameznih zakonov (v tem primeru ZZavar in ZGD) kot take. Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) od zakonodajalca ne zahteva, da bi različne pravne položaje obravnaval enako. Pobudnik svoj položaj zaposlenega v zavarovalnici primerja s položajem zaposlenih v gospodarskih družbah. Ker v gospodarskih družbah sploh ni skupščine članov, gre očitno za različna pravna položaja, zato je očitek drugega pobudnika o neenakem obravnavanju in s tem smiselno o neskladnosti z načelom enakosti pred zakonom očitno neutemeljen. Ureditev, po kateri zaposleni družbe za vzajemno zavarovanje ne morejo biti člani skupščine zastopnikov, naj bi bila v neskladju s 75. členom Ustave, po katerem delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Skupščina zastopnikov zavarovancev ni organ, v katerem bi v skladu z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/93 in nasl. - v nadaljevanju ZSDU) imeli delavci pravico do sodelovanja pri upravljanju. Zato s prepovedjo sodelovanja v skupščini zastopnikov zavarovancev ni mogla biti kršena pravica do soodločanja iz 75. člena Ustave.