TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 97/2005 in I Ips 124/2005 z dne 9. 2. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 544/2004 z dne 2. 11. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 474/2002 z dne 9. 12. 2003 se ne sprejmeta.

Pritožnik ne zatrjuje, da bi bil obsojen na podlagi podzakonskega predpisa ali običajnega prava, z uporabo analogije ali pozneje sprejetega zakona ali pa takšnega predpisa, ki bi uporabljal prazne, nedoločljive ali nejasne pojme. Zato v njegovi zadevi ne gre za kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Kot izhaja iz izpodbijanih sodb, so vse tri obrazložile, zakaj so štele, da je pritožnik pri kaznivem dejanju, za katero je bil obsojen, ravnal v svojstvu uradne osebe (str. 10 - 11 sodbe Vrhovnega sodišča, str. 9 - 10 sodbe Višjega sodišča ter str. 61 - 63 in predvsem 85 - 86 sodbe Okrajnega sodišča). Pri tem so se vse tri sodbe oprle predvsem na določbo 2. točke drugega odstavka 126. člena KZ, ki opredeljuje pojem uradne osebe za potrebe kazenskega prava, svoj sklep o tem, da je pritožnik ravnal kot uradna oseba, pa so utemeljile z ustaljenimi pravnimi argumenti. Zato pri tem sklepu očitno niso kršile pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Dejstvo, da je Ustavno sodišče razveljavilo 49. člen ZPol, še ne pomeni, da so bili tudi vsi konkretni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega predpisa, v neskladju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Razveljavljeni predpis je namreč omogočal odreditev in izvajanje konkretnih ukrepov, ki so si bili lahko vsebinsko bistveno različni, npr. glede načina njihovega izvajanja, trajanja, vrste kaznivega dejanja, zaradi katerega so se izvajali, stopnje verjetnosti, da je bilo v konkretnem primeru storjeno kaznivo dejanje, obstoja milejših alternativ ipd. Pritožnik nosi breme, da zatrjuje in izkaže, da so bili konkretni omejevalni ukrepi, ki so sicer temeljili na pozneje razveljavljenem predpisu, v neskladju s katero izmed ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kot izhaja iz ustavne pritožbe, v njej uvodoma splošno zatrjuje, da sta mu bili kršeni pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ne da bi v obrazložitvi ustavne pritožbe specifično pojasnil, iz katerih dejstev izhaja kršitev teh pravic. V zvezi s konkretnimi ukrepi zoper pritožnika ta poleg splošnih poudarjanj, da ni mogoče uporabiti dokazov, zbranih na podlagi razveljavljenega predpisa, ponudi le še trditvi, da pri odrejenih ukrepih ni bil izpolnjen pogoj subsidiarnosti, prav tako pa niso bili izpolnjeni utemeljeni razlogi za sum, da je pritožnik storil očitano kaznivo dejanje. S tem pritožnik zatrjuje neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami, vendar tega z ničimer ne izkaže.