TFL Vsebine / TFLGlasnik

I. Potreba po omejitvi samovolje in problem svobode

Ta naloga je vse prej kot enostavna. Človek je, kot vemo, po naravi egoist in kot tak sebi najbližji. Dokler gre za fizično preživetje, je to do neke mere razumljivo. Žal pa pridobivanje materialnih dobrin spremljajo pohlep in želja po oblasti nad drugimi, pa tudi strah, sovraštvo itd. Zaradi njih boj za preživetje preraste v boj za prevlado, ki ga spremljajo grabljenje, nasilje, povzročanje škode itd.

Od zagotavljanja sredstev, ki so potrebna za obstanek, se človekova prizadevanja usmerijo v izrivanje in oškodovanje drugih, saj je laže nekomu vzeti kot nekaj sam pridelati ali izdelati. Tisti, ki jemlje tuje, se navadno ne ustavi, ko bi moral imeti dovolj. Imeti hoče še več in zato še bolj pritiska na šibkejšega. Prizadeti se bo skušal takim posegom postaviti po robu. Rekli bi celo, da ima do tega vso moralno pravico. Dokler bi bilo tako merjenje moči na ravni dveh posameznikov, bi ne pomenilo nevarnosti za skupnost. Če pa bi se razširilo, bi postalo neobvladljivo in bi ogrozilo njen obstoj. Preraslo bi v kaos in splošno nasilje, ki ga je Thomas Hobbes imenoval vojna vsakega proti vsakomur.

Splošno velja, da je nasilje in anarhijo mogoče obvladati na dva načina: s silo ali z uveljavitvijo ter spoštovanjem vnaprej postavljenih pravil vedenja in ravnanja. S silo je, kot vemo, mogoče doseči le začasno oziroma kratkoročno rešitev, saj nasilje vedno generira novo, praviloma še hujše nasilje. Dolgoročno in trajno je mirno sožitje med ljudmi mogoče zagotoviti le s pravnimi pravili in njihovim spoštovanjem.

S tem pa smo naleteli na prvi problem. Pravna pravila prinašajo omejitve. Med drugim omejujejo svobodo, ki je ena od temeljnih dobrin. Vprašanje je torej, ali si pravo in svoboda nasprotujeta.

Rimski klasik Florentin je svobodo opredelil kot naravno možnost storiti tisto, kar nekdo želi, če mu tega ne preprečujeta sila ali pravo.² Po naravi bi torej človek smel početi, kar ga je volja. Omejitve svobode so človeška iznajdba in niso dane po naravi.

Človekova svoboda ima dva vidika. Prvi je materialni vidik svobode, ki jo omejujejo biologija in fizikalni zakoni. Zaradi njih mora človek jesti in spati, ne more leteti ipd.

Drugi je njen pravni vidik. Svoboda kot pravica lahko obstaja le v skladu s pravnimi normami, ki jo opredeljujejo. Samo po pravni poti je namreč mogoče svobodno odločanje omogočiti vsem članom družbe, in ne le močnejšim ter bolj nasilnim. Samo s pomočjo pravnih pravil, ki bodo zagotovila enake možnosti za udejanjanje svobodnega odločanja vsakomur, lahko zagotovimo polno svobodo, ki pa je v skupnosti ljudi nujno omejena. Pravne norme morajo namreč omejiti samovoljo posameznika, ki bi posegala v svobodo in pravice drugega, ter s tem ustvariti enake pogoje za vse.

Svoboda v pravnem smislu zato pomeni, da smo pri svojem ravnanju prosti znotraj omejitev, ki jih postavlja pravni red. Ta vidik svobode je odraz pravne kulture, ki od nas zahteva, da se po eni strani podredimo pravnim omejitvam svoje samovolje, po drugi strani pa pri svojem ravnanju upoštevamo tudi moralne zahteve obzirnosti in spoštovanja drugega. Pravna kultura dopolnjuje pravne omejitve. Med drugim preprečuje, da bi v imenu svobode prihajalo do ravnanj, ki sicer ne bi bila onkraj meje pravnega, zaradi svoje brezobzirnosti ali nespodobnosti pa bi motila mirno sožitje.

Svoboda v družbi je mogoča le v okviru sprejemanja pravnih omejitev. Brez spoštovanja pravnih pravil bi samovolja enega nujno trčila ob samovoljo drugega. Krepitev prava in pravne kulture zato pomeni tudi krepitev pogojev za udejanjanje resnične svobode.

II. Pot do prava kot avtonomne znanosti

Vemo pa, da pravo ne deluje samo po sebi. Med oblikovanjem in uzakonitvijo pravnih pravil ter njihovim spoštovanjem je lahko velik razkorak.

Pravna pravila bodo učinkovala le, če jih bodo njihovi subjekti sprejemali kot pravilna in potrebna. Tudi za to je poleg kakovosti in prepričljivosti samih pravnih pravil potrebna predvsem pravna kultura, ki sprejema pravne omejitve kot bistveni pogoj za mirno sožitje med ljudmi. Pravna kultura je del splošne kulture. Kaže se predvsem v odrekanju sili in prepuščanju reševanja sporov sodiščem ter pripravljenosti podrediti se njihovim odločitvam. To ni nekaj samoumevnega, saj je vsaka omejitev neprijetna. Pravno kulturo krepi zavest, ki je pogojena z vzgojo in spoznanjem, da je spoštovanje prava nujno za življenje v družbi. To spoznanje v največji meri osmišlja prepričanje, da se s pomočjo splošnih in individualnih pravnih aktov udejanja pravičnost. To prepričanje daje pravnim pravilom njihovo legitimnost.

Čeprav povedano zveni na prvi pogled logično in enostavno, je bila pot do tega dolga in trnova, dejansko uveljavljanje spoštovanja prava v praksi pa je nikoli končana zgodba, ki se vedno znova sooča s težavami. Eden od vzrokov za to je, da se v pravno presojanje mešajo nepravne prvine. Skušajo ga izriniti ali nanj vplivati. Če pogledamo zgodovinski razvoj prava, vidimo, da to ni nič novega.

Prvotna reakcija človeka na krivico ali škodo je bila čustvena. Ljudje so reagirali v jezi in sovraštvu in so se skušali za storjeno zlo maščevati. Verjeli so, da je bil porušen naravni red, ki ga je bilo treba in mogoče vzpostaviti s tem, da se je npr. prelita kri izmila z novo krvjo. Ker so ljudje v sivi davnini živeli v velikih družinah, je bilo maščevanje prvotno usmerjeno proti družini, in ne nujno proti samemu storilcu.

(Krvno) maščevanje hromi in uničuje družbo. Zato se je že zgodaj uveljavilo spoznanje, da ga je treba brzdati. Za omejitev maščevanja pa je bila po eni strani potrebna avtoriteta, ki je bila nad avtoriteto plemenskega starešine ali družinskega poglavarja, po drugi strani pa je bilo treba ustvariti pravna pravila, ki bi opredelila postopek ugotavljanja krivde in ustrezno kaznovanje storilca. In čeprav se zdi danes načelo oko za oko primitivno in barbarsko, je pomenilo v času, ko se je pojavilo, ogromen napredek. Reakcija prizadetega je bila dvakrat omejena: na osebo storilca in na obseg zla, ki ga je ta prizadel. Hkrati je to načelo predstavljalo prvi korak proč od povsem čustvene k pravni reakciji. Razvoj omike in prava pa je šel naprej. Maščevanje in uporabo talionskega načela je z razvojem prava in utrditvijo državne oblasti nadomestila možnost plačila denarne odškodnine. Pravna logika je s tem v odločilni meri izrinila spontano in čustveno reakcijo.

Uspešnost uveljavljanja pravnih pravil je bila v odločilni meri odvisna od avtoritete normodajalca. Zato ne preseneča, da so npr. sumerski, asirski in babilonski vladarji svoje zakonike razglašali kot posredniki bogov. S sklicevanjem na njihovo voljo so se po eni strani predstavljali kot legitimni zakonodajalci, po drugi strani pa so dali spoštovanju predpisov sakralno razsežnost.

Močne sakralne prvine najdemo v praktično vseh najstarejših pravnih spomenikih. Ker pa je pravna logika bistveno drugačna od sakralne, je pomenilo postopno ločevanje sakralnega in profanega prava ter s tem osamosvajanje prava kot samostojne discipline bistven napredek. Ločitev od religioznih prvin je prinesla spremembo v naravi samih norm. Te so bile poslej podrejene pravni logiki in so človeško reakcijo opirale na preverljive okoliščine in dejstva. Svojo veljavo so črpale iz načina uzakonitve in vsebinske prepričljivosti.

Ločitev od sakralnih prvin je med drugim pripeljala do izoblikovanja pravnih institutov in postopkov. Hkrati je terjala nadomestitev sakralnih prvin s posvetnimi vrednotami, med katerimi sta igrali osrednjo vlogo pravičnost pri reševanju sporov in dobra vera pri presojanju pogodbenih obveznosti. Ob tem velja opozoriti, da sta se tudi ti dve vrednoti, ki sta v svojem bistvu sakralnega izvora, postopno osamosvojili in postali pravni kategoriji, podvrženi pravni presoji.

Če smo dejali, da se je pravo osamosvojilo v avtonomno disciplino, to ne pomeni, da ni bilo še naprej vpeto v družbeno realnost. Razlika je bila v tem, da je postalo avtonomna kategorija z lastnim instrumentarijem. Do tega je prišlo, ko so se osamosvojili njegovi viri, ko se je razvila samostojna pravna metoda in ko se je izoblikoval poklic (izobraženega) pravnika. Vse troje se je v polni meri najprej pojavilo v antičnem Rimu.

Tudi tam so pravo najprej razvijali svečeniki. Ker so bili pristojni za obe področji, je bila verjetno njihova zasluga, da so ju postopoma ločili: sakralna pravila so poslej urejala razmerja med ljudmi in bogovi, pravna pravila pa razmerja med ljudmi.

Že dokaj zgodaj je v rimskem pravu prišlo tudi do ločitve prava od morale. Čeprav ostaja njen vpliv vse do danes pomembna prvina pravnih pravil (če npr. pomislimo na neveljavnost pogodb, ki nasprotujejo morali), je mogoče govoriti o ločitvi obeh področij od trenutka, ko so postale moralne norme pravno upoštevne v pravno opredeljenih okvirih, njihove kršitve pa so bile pravno sankcionirane.

Pomembno vlogo pri osamosvojitvi prava je igral rimski postopek, v katerem so se pravna vprašanja obravnavala ločeno od dejanskih. Tako so v postopku pred pretorjem odločali o vprašanju obstoja pravice in s tem možnosti njenega uveljavljanja, v postopku pred sodnikom pa so ugotavljali dejstva in opredeljevali pravne posledice. Ta delitev je spodbujala abstrakcijo ter omogočila oblikovanje pravnih razmerij in institutov, ki niso bili neposredno odvisni od konkretnih dejanskih okoliščin. Ločeno obravnavanje pravic in dejstev je bilo pomembno za razvoj prava. Omogoča elegantne rešitve, med katerimi velja omeniti pravni institut fikcije.

Bistven pogoj za osamosvojitev prava kot avtonomne discipline je bil razvoj poklica pravnika. Pravnik je bil (oziroma bi moral biti) iuris peritus, tj. neodvisen pravni strokovnjak, ki je zavezan pravu in zmožen razumeti ter upoštevati globlje vzgibe človeške narave in širše razsežnosti družbenih pojavov. K osamosvojitvi poklica pravnika je v rimski zgodovini v veliki meri doprinesla delitev med govorniki in pravniki. Temeljna naloga govornikov je bila prepričati poroto. Zato se niso spuščali v pravne finese. Za razliko od njih so bili pravni strokovnjaki le redko neposredno udeleženi v postopku. V njem so praviloma sodelovali s pravnimi mnenji, ki so jih dajali strankam in pretorjem ter kasneje cesarjem. Zato so bila ta mnenja strogo pravna in niso bila vezana na nobeno od strank v postopku. Služila so reševanju pravnih vprašanj, in ne posamezni stranki. Ob tem je bilo še posebej pomembno, da je pravnik vedno nastopal v lastnem imenu oziroma v imenu svojega poklicnega ugleda. Tak način delovanja je dajal pravnemu poklicu izjemen družbeni ugled in prestiž, ki ga danes neredki pravniki žal slabijo s svojo površnostjo, kupljivostjo, črkobralstvom in skrivanjem za paragrafi.

Pomemben korak na poti k dokončni osamosvojitvi prava kot avtonomne discipline je predstavljal razvoj pravne znanosti. Njene glavne sestavine so bile: pravna metoda,³ pravni jezik⁴ in sistem pravnih znanj, ki je bil predmet poučevanja in nadaljnjega razvijanja.

Pravno znanost kot celokupnost pravnih znanj in metod, ki so potrebne za delo pravnika, je rimski pravnik Ulpijan opredelil kot »poznavanje božanskih in človeških stvari ter znanost o tem, kaj je prav in kaj krivično«.⁵ Pravna znanost torej z uporabo pravne metode celovito presoja razmerja v družbi z vidika njihove primernosti oziroma ugotavlja, ali so rešitve konkretnih pravnih vprašanj v skladu z načelom pravičnosti.

III. Ohranjanje avtonomnosti prava

Dejstvo, da se je pravo osamosvojilo kot avtonomna disciplina, seveda še zdaleč ne pomeni, da kasneje ni bilo poskusov njegove ponovne podreditve. Njegov položaj lahko primerjamo s položajem krogle na sredini okrogle mize, ki jo skušajo okoli stoječi z nagibanjem ploskve spraviti k sebi. Zaradi vloge, ki jo ima v družbi, je pravo ves čas predmet poskusov podreditve oziroma poskusov, da bi nanj vplivali. Podrediti si ga skušajo različni interesi. Najbolj očitni med njimi so politični, ideološki in materialni interesi (pri čemer je v ozadju ideologije ali politike zelo pogosto pohlep, ki se skuša skriti za ideološkimi ali političnimi frazami).

Pri kakovosti pravnega sistema pa ne gre le za nedopustne vplive in pritiske. V zvezi z zakonodajnim postopkom lahko ugotovimo, da nanj vpliva še ena okoliščina. V sodobnih parlamentih in drugih zakonodajnih telesih je le malo pravnikov. O sprejemu in konkretnih formulacijah predpisov torej odločajo ljudje, ki nimajo pravnega znanja. Čeprav v zakonodajnem postopku sodelujejo pravni strokovnjaki v strokovnih službah, je končna odločitev v rokah politikov brez pravnega znanja in s političnim načinom razmišljanja. Posledica tega sta vse nižja kakovost in vse šibkejša medsebojna usklajenost sprejetih pravnih pravil.

Najhujši in najbolj brutalni pritiski na pravo so seveda značilni za različne totalitarne sisteme. Ločitev prava od temeljnih pravnih vrednot je bila v evropski polpreteklosti tako huda, da so s podreditvijo zakonodaje po pravni poti legalizirali najhujše zločine proti človečnosti, z uvajanjem ideološke razlage pravnih pravil so onemogočali njihovo normalno uporabo, z izločanjem poštenih pravnikov in imenovanjem svojih ideoloških vernikov ali oportunistov so onemogočali normalno pravno odločanje ipd.

Bilo pa bi naivno misliti, da lahko pride do podrejanja prava le v totalitarnih družbah. Žal tudi svobodna in demokratična družba ni imuna pred poskusi nedopustnih vplivov na pravno odločanje, s tem da so vplivi tu manj grobi in vidni oziroma so zaviti v različna leporečja, zato pa nič manj usodni. Načinov poseganja v pravo je več.

V naravi politične oblasti je, da hoče biti absolutna in trajna. Zato si želi podrediti tudi pravo. To ji laže uspeva na normodajnem področju kot na področju pravosodja, kjer lahko (če odmislimo silo in politično korupcijo) vpliva na sodne odločitve le posredno, preko ideološke opredelitve sodnikov, kar je bilo morda značilno za polpretekli čas. V današnjem času, v katerem prevladuje apolitična porabniška ideologija, je tovrstna nevarnost manjša. To pa seveda ne pomeni, da porabniška miselnost, ki predvsem ne priznava imaterialnih vrednot, ne vpliva na pravno razmišljanje pravnikov oziroma ne načenja avtonomije prava. Zaradi usmerjenosti v materialno sfero so pravniki predvsem bolj izpostavljeni poskusom korupcije.

Vdiranje nepravnega razmišljanja v pravo se danes verjetno dogaja predvsem preko splošnega družbenega ozračja, za katero je značilna vse večja emocionalizacija. Vnašanje čustvenih prvin v pravne norme in odločanje slabi jasnost predpisov in s tem pravno varnost.

Eden od dejavnikov, ki v današnjem času slabijo pravni diskurz, je politična korektnost. Ker daje posameznim izrazom vrednostni predznak, povzroča razgradnjo jezika kot nevtralnega sredstva komuniciranja. Jezik, ki je, kot vemo, temeljno orodje prava, ni več sredstvo za prenos sporočil, temveč vse bolj prepoznavni znak pripadnosti svetovnonazorski usmeritvi, ki se potem opredeljuje kot napredna ali kot nazadnjaška. Vrednostni predznaki, ki jih daje posameznim izrazom, onemogočajo nevtralno komuniciranje in zmanjšujejo možnost korektne interpretacije pravnih pravil. Ker izraz nima več svojega običajnega pomena, se s tem zmanjšuje tudi pravna varnost.

Politična korektnost vrh tega mimo prava uvaja zapovedi in prepovedi ravnanj. Izraz, ki se mu pripisuje neprimerno miselno ozadje, postane nedopusten, čeprav tega ne določa nobena pravna norma. V imenu strpnosti, miroljubnosti ipd. se brez pravne podlage preganjajo ali uvajajo posamezne besedne zveze in kriminalizirajo tisti, ki bi jih (ne) uporabljali.

Na normativni ravni je najbolj vidna posledica tega izginjanje nekaterih ustaljenih vidikov abstraktnega izražanja.

Politična korektnost pomeni nevarnost za pravni način razmišljanja, ker emocionalizira jezik, spodbuja samocenzuro, hkrati pa ne poglablja omike in kulture izražanja, saj ne dopušča razprave. To slabi moč prava, saj morajo biti pojmi, ki jih to uporablja, jasni, nedvoumni in brez vrednostnih predznakov.

Posebno nevarnost za konsistentnost prava pomeni korupcija. Če nasilje slabi avtoriteto prava od zunaj, jo korupcija izvotljuje od znotraj. V svojem bistvu predstavlja negacijo načela enakosti, saj za različne koristi daje določenim ljudem nedopustne prednosti. Čeprav ni nobenih zanesljivih podatkov o tem in čeprav si želim verjeti, da ni v omembe vrednem obsegu prodrla v naše pravosodje, predstavlja Damoklejev meč, ki visi nad vsemi institucijami sodobne družbe. Pravni red je eden od njenih tradicionalnih ciljev. Od trdnosti in poštenosti pravnic in pravnikov, ki v njem delajo, je odvisno, v kolikšni meri bo vanj prodrla in v kolikšni meri se bo pod njegovim okriljem nemoteno razrasla.

Predmet politizacije pa niso le pravna pravila in njihova razlaga. Žal smo v zadnjem času priča tudi poskusom diskreditacije in rušenja ugleda sodstva. Čeprav je morda mogoče razumeti razočaranje ljudi, ki gledajo nemoč pravosodja v boju z očitnimi krivicami in primeri korupcije, ali jezo tistih, ki na sodišču niso uspeli in se jim je po njihovem mnenju po pravni poti in »pravnomočno« zgodila krivica, je vsesplošno udrihanje po »krivosodju« nesprejemljivo. Sodstvo je in ostaja glavno jamstvo za mirno sožitje v družbi. Izguba zaupanja vanj pomeni izgubo bistvenega dela pravne kulture in bolj ali manj tudi konec organizirane človeške družbe. Zato je nujna odgovornost ljudi, da to sprejmejo, in sodstva, da s svojim delom opraviči svoje pristojnosti oziroma da svoje delo opravlja učinkovito ter v skladu s temeljnimi pravnimi vrednotami.

IV. Pravo in temeljne pravne vrednote

Pravo lahko izpolnjuje svojo vlogo garanta mirnega sožitja med ljudmi samo, če je oziroma dokler ostaja pravo. Ko se sprevrže v politiko ali ideologijo, se spremeni v svoje nasprotje.

Zato se zastavlja vprašanje, kako lahko ohranimo avtonomijo prava, ki lahko edina zagotovi njegovo učinkovitost.

Rešitev je treba po eni strani iskati v doslednem spoštovanju temeljnih pravnih vrednot in načel, po drugi strani pa v spodbujanju strokovne neoporečnosti in poklicne samozavesti pravnic in pravnikov. Predvsem se morajo pravniki in zakonodajalec zavedati, da ugled in avtoriteta prava stojita in padeta z zavezanostjo ideji pravičnosti.

To je zelo prepričljivo formuliral Gustav Radbruch,⁶ ki je zapisal: »Pravo lahko dojamemo le v okviru védenja, ki se nanaša na vrednote. Pravo je kulturni pojav, tj. na vrednote vezano dejstvo. Pojma prava ne moremo opredeliti drugače kakor danost, katere smisel je, da udejanja idejo prava. Pravo je lahko nepravično (summum ius – summa iniuria), toda pravo je samo v primeru, da ima namen biti pravično. … Pravo je resničnost, katere smisel je, da služi pravni vrednoti, ideji prava. Pojem prava se torej ravna po ideji prava. Ideja prava pa ne more biti nobena druga kakor ideja pravičnosti … Primernost je pravičnost posameznega primera, upoštevanje te nas torej ne sili, da bi kakorkoli spremenili svojo formulo: da je pravo resničnost, katere smisel je, da služi pravičnosti.«

In čeprav vemo, da je pravičnost kot filozofski pojem ideal, ki ga v konkretnem primeru ni mogoče v celoti uresničiti, je dosledno in iskreno prizadevanje vsakega pravnika, da se s svojimi odločitvami temu idealu čim bolj približa, tisto, s čimer pravni red pridobi ali zapravi svoj ugled in legitimnost. Biti pravnik in še posebej sodnik ali odvetnik ter sodelovati v procesu zagotavljanja mirnega sožitja med ljudmi po pravni poti je torej velika odgovornost. Če se je ne zavedamo oziroma jo podcenjujemo, slabimo s tem moč in poslanstvo prava. To lahko prepriča in opravlja svojo vlogo v družbi le, če je oziroma si vsi, ki ga predstavljajo, iskreno prizadevajo za to, da bi bilo »veščina dobrega in pravičnega«.⁷

V. Sklep

Svoja razmišljanja lahko sklenemo s trditvijo, da je pravo v korist in zaradi ljudi toliko časa, dokler ostaja pravo, dokler torej pravnice in pravniki dosledno vztrajajo pri rigorozni uporabi pravne metode in si iskreno prizadevajo uresničevati temeljna pravna načela oziroma biti pri svojem delu pošteni in pravični. Če prevladajo politični, ideološki ali materialni interesi, pravo kljub ohranitvi fasade preneha biti pravo. Spremeni se v orodje v rokah različnih interesov. Posledice take preobrazbe so usodne, saj ogrozijo mirno sožitje v družbi, predvsem pa ljudem vzamejo upanje, da bodo lahko po pravni poti deležni varstva svojih pravic. Igranje s pravom je zato igranje z usodo civilizirane družbe.

Dolžnost vsakega pravnika in pravnice je, da se po svojih najboljših močeh bori za avtonomijo in neodvisnost prava. K temu lahko največ pripomore, če se trudi za strokovno odličnost ter ne dopušča, da bi na pravnost njegovega dela in še posebej ostrino pravnega presojanja vplivali nepravni razmisleki. To predvsem pomeni, da se bo znal upreti vplivom čustev ter znal reči ne zavajanju in grožnjam oziroma bo ostal trden ob poskusih take ali drugačne korupcije.

Pravo je za ljudi in zaradi ljudi. Svoj obstoj in potrebnost utemeljuje s pravičnim reševanjem sporov in urejanjem medčloveških razmerij. V njegovem ohranjanju in krepitvi je temeljno poslanstvo vseh pravnic in pravnikov. Kaj nam namreč, če parafraziramo Pomponija, koristijo zakoni, če ni nikogar, ki bi jih znal razlagati in uporabljati oziroma bi s svojim delom prispeval k neprestanemu izboljševanju prava.⁸

Ugotovimo torej lahko, da pravo zagotavlja mirno sožitje v družbi,

• če ostaja avtonomno, kar pomeni, da na pravno presojanje ne vplivajo ideološki, politični, gmotni ali emocionalni razmisleki;
• če krepi zaupanje v pravo in se opira na pravno kulturo ljudi, ki so pripravljeni spoštovati pravne norme ter sodne in upravne odločbe;
• če je temeljno vodilo pri uporabi prava nepristransko udejanjanje ideje pravičnosti;
• če si pravnice in pravniki za to iskreno in vztrajno prizadevajo.

^* Prispevek s konference »Humanizem kot žlahtna prvina pravniškega dela«, ki je v organizaciji Centra za izobraževanje v pravosodju in Odvetniške zbornice Slovenije oziroma Odvetniške akademije OZS potekala 2. decembra 2022 v Ljubljani.

¹ Herm. D. 1, 5, 2: Cum igitur hominum causa ome ius constitutum … (Ker je torej vse pravo ustvarjeno zaradi ljudi …).

² Flor. D. 1, 5, 4 pr.: Libertas est naturalis facultas eius quod cuique facere libet, nisi si quid vi aut iure prohibetur (Svoboda je naravna možnost storiti tisto, kar nekdo želi, če ni nekaj preprečeno s silo ali pravom).

³ Prvine pravne metode so bile: opredelitev pravnega problema (kar predvsem pomeni, da se dejansko stanje postavi v pravne okvire in se opredelijo pravno relevantna dejstva); opredelitev pravnih virov oziroma veljavnega prava, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru; splošno razumevanje pravnih pravil in njihova razlaga z vidika konkretnega primera ter opredelitev rešitve, njena ubeseditev in utemeljitev.

⁴ Pravni jezik ima tradicionalno dve prvini, in sicer: pravno izrazje ter pravni stil pisnega in ustnega izražanja.

⁵ Ulp. D. 1, 1, 10, 2: Iuris prudentia est divinarum atque humanarum rerum notitia, iusti atque iniusti scientia (Pravna znanost je poznavanje božanskih in človeških stvari ter znanost o tem, kaj je prav in kaj krivično).

⁶ Filozofija prava, Študijska izdaja, izdala Ralf Dreier in Stanley L. Paulson, slovenski prevod Ljubljana 2001, str. 37, 63 in nasl. ter str. 67.

⁷ Ulp.-Cels. D. 1, 1, 1, 1: … ius est ars boni et aequi (Pravo je …veščina dobrega in pravičnega (primernega)).

⁸ Pomp. D. 1, 2, 2, 13: … quantum est enim ius in civitate esse, nisi sint, qui iura regere possint?… quod constare non potest ius, nisi sit aliquis iuris peritus, per quem possit cottidie in melius produci (… kaj koristi pravo v državi, če ni tistih, ki bi znali z njim upravljati … ker pravo ne more obstati, če ni nobenega izobraženega pravnika, ki ga lahko iz dneva v dan izboljšuje).