TFL Vsebine / TFLGlasnik

Razlagam in definicijam, ki jih lahko zasledimo na področju političnih razprav, je skupno to, da je »pravna država« država, ki v celoti temelji na vladavini prava. Res je, da je vsaka definicija pravzaprav tudi tavtologija, vendar ta tavtološkost v sociološkem smislu ne pojasnjuje prav nič in tudi v pravnem ne. Poskusimo z enostavnim sholastičnim pojasnilom definicije, kot je »definitio fiat per genus proximus et differentiam specificam «. Rodni pojem je torej »država«, specifična razlika pa »pravna«. In vendar je vsaka država, kot geografska in politična tvorba, tudi pravno urejena. To je eden izmed postulatov države. Vse države od njihovega nastanka naprej so v zgodovinskih virih opisane kot kompleksne ekonomske, socialne in vojaške organizacije, regulirane s predpisi, zakoniki (Hamurabi) ali merili odgovornosti (kitajski legalizem). Ohlapna opredelitev pravne države, da je to država, ki je pravno urejena, je za paragrafarstvo nezadostna, za sociološko refleksijo pa povsem neuporabna.

Na področju politike je pojem pričakovano poenostavljen. Na spletni strani Vlade Republike Slovenije je na primer navedeno:
»Pravna država temelji na pravilih, predpisanih v ustavi in zakonih, ter [prek, op. a.] neodvisnih sodišč zagotavlja presojo konkretnih primerov. Pravna pravila pomenijo omejitev in nadzor oblasti, zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter urejajo položaje in razmerja pravnih subjektov.«⁴

Zdi se, da prvi povedi nekaj manjka za njeno logično razumevanje (tukaj je dodano v oglatem oklepaju), vendar vladna spletna stran to rešuje na enostaven in učinkovit način tako, da pozove javnost k sodelovanju: »Pomagajte nam izboljšati spletišča.«⁵ Zelo prikupno, to bi lahko poimenovali tudi kot »podružabljanje « politične teorije na področju vladnega razumevanja pravne države.

Tudi ko opis poskuša biti natančnejši in navaja, da je bistvo pravne države v tem, da ureja »delovanje vseh državnih organov z zakoni, ki določajo vsebino in način njihovega odločanja«,⁶ je še vedno puhlica. Za politokrate je to očitno dovolj. Ne pa za državne birokrate! Generalni direktor policije Senad Jusić preseže vsa pričakovanja o razumevanju pravne države, ko incident, v katerem kočevski Romi nabunkajo policiste, označi »kot napad na pravno državo«!⁷

V pojasnjevanju pravne države, pojma, ki je po svojem nastanku produkt germanske filozofije prava in so ga kot »Reichstaat« opredelili nemški pravni teoretiki⁸ konec 18. in v začetku 19. stoletja, so v nemškem Bundestagu nekoliko natančnejši:
»V pravni državi imajo ljudje temeljne pravice, ki jih mora država spoštovati in zaščititi. Ukrepanju države so določene meje. Administracija in jurisdikcija se morata ravnati po pravu in zakonih (Recht und Gesetz). Pravna država predpostavlja tudi delitev oblasti, jamstvo pravne varnosti in sorazmernost državnih ukrepov.«⁹

Na politični ravni torej ne dobimo odgovora na vprašanje, kaj je tako »vzvišenega« na pravni državi, da brez nje klecne vsaka demokracija.

Na težavo pojasniti, kaj je pravna država, naletimo tudi na prehodu iz političnega v pravni ambient, čeprav je v domeni prava pojem že določneje opredeljen. Vendar si tudi učitelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ni zadal veliko muje in je, tako kot zahteva čas, pravno državo povezal z liberalno demokracijo, karkoli že to pomeni, kapitalizmom in zasebno lastnino.¹⁰ Pa tudi sicer pravni teoretiki poskušajo rešiti težave pri določitvi pravne države tako, da specifični razliki dodajo še pridevnik »moderna«. Toda tudi pridevnik »moderna« ni pojasnjen ali določen in ga je mogoče razumeti le kot sinonim za »sodobna«, torej eksistirajoča v tem času.

Učitelj prava trdi: »Pravna država je moderna država, v kateri je delovanje državnih organov pravno vezano in v kateri so zagotovljene temeljne pravice.«¹¹ Nadaljuje tako, da razloži razliko med pravno državo in vladavino prava, ki je pravzaprav ni: »Izraz pravna država se uporablja tudi kot sopomenka za vladavino prava, ki je njena osrednja razsežnost.«¹²

Iz tega naj bi sledilo, kot navaja avtor v navedenem zapisu, da pravna država obravnava pravne subjekte enako in predvidljivo in da sta pravna država in demokracija kot oblika političnega sistema tesno povezani. Povezani na nedefiniran, »votel« način, ki relativizira funkcijo pravne države: »Pravna država je vsebinsko votla, če ni demokratičnih postopkov (npr. zakonodajnih postopkov), ki pravno državo vsebinsko napolnjujejo.«¹³

Ali je demokratični parlamentarni postopek zadosten, da zagotovi delovanje pravne države, je skeptičen naslednji učitelj: »Vendar ni mogoče prezreti dejstva, da se je pomen zakonodajnega organa bistveno zmanjšal, saj se zakonodaja ustvarja drugje in najmanj se v njej kaže volja ljudstva. Kakšna je volja ljudstva, če za zakon v državnem zboru glasuje 46 poslancev, 44 pa jih je proti?«¹⁴

Zakonodaja se torej ustvarja »drugje«, in ne v zakonodajni veji oblasti. Državni zbor opravi samo ritual sprejemanja zakonodaje. To dejstvo razkriva, da je čudežna moč, ki naj bi jo imela pravna država za zagotovitev demokracije, zgolj privid.

V trditvi, da je politika lahko bolj elastična od prava in da je prožnejša pri iskanju kompromisa med različnimi ideološkimi, interesnimi in normativnimi postavkami,¹⁵ je že vsebovana kal dopustnosti instrumentalizacije pravne države za potrebe odločanja po interesih posedovalcev družbene in/ali politične moči.

»Elastičnost« politike, ki vedno znova najde razloge, da zaradi »posebnih okoliščin« spregleda ali zaobide veljavno pravno regulativo, nazorno razkriva odnos med politikom Ottom von Bismarckom in generalom Gustavom von Prittwitzem ob revolucionarnih dogodkih v Berlinu marca leta 1848.¹⁶ Po spopadih med revolucionarnim meščanstvom in prusko vojsko je kralj Friderik Viljem IV. ukazal Prittwitzu, poveljujočemu generalu v Berlinu, umik iz bojev na barikadah in zavzetje defenzivne drže vojaštva. Posledica tega je bila prekinjena komunikacija med poveljujočim generalom in njegovim nadrejenim, torej kraljem. V teh izjemnih okoliščinah je politik Otto von Bismarck generalu svetoval, naj z vojaškim posegom omogoči dostop do kralja, ki je bil takrat izoliran na Pavjem otoku. ¹⁷ General Prittwitz je Bismarcka opozoril, da bi to sicer lahko storil, da ima dovolj vojaške moči, vendar bi s tem povzročil ponovno prelivanje krvi. Predvsem pa, ne glede na posebne okoliščine, ne more ravnati v nasprotju s kraljevim ukazom. Monarh je živ, opravilno sposoben, v celoti v posesti vladarske moči, le komunikacija z njim je otežena. Suveren mora najprej preklicati prvotni ukaz in izdati novega, sicer bi vsako drugačno ravnanje pomenilo kršitev pravnega reda. Izid je znan – stanje v Berlinu se je začelo umirjati, ohranjenih je bilo mnogo človeških življenj. Za politika Bismarcka je bilo trdno in odločno stališče generala Prittwitza, da ne bo kršil zakonov, ki so določali način njegovega poveljevanja, znamenje neodločnosti, šibkosti in nerazumljivega popuščanja revolucionarnemu meščanstvu. V imenu »višjih ciljev« se politik odreče veljavni pravni regulativi, ravna »elastično«, čeprav bi to povzročilo prelivanje krvi. Pravna država je torej pri ravnanju političnih elit zelo krhka, relativna institucija, če to sploh je. Ni videti, da bi bilo na moderni pravni državi kaj sodobnega, v primerjavi s Prittwitzevim načelnim razumevanjem, razen seveda Bismarckove elastičnosti.¹⁸

Očitno se tudi slovenski učitelj prava zaveda relativnosti obče dobrine per se, ki naj bi jo predstavljala pravna država, ko navaja, da se »iz celotnega pojma pravne države izločajo le posamezne prvine in funkcije prava in se javnosti (ljudstvu) predstavljajo kot posebne ciljne vrednote. Kadar to počnejo politični akterji, gre za instrumentalizacijo prava oziroma pravne države v političen namen.«¹⁹ To stališče lahko v celoti sprejmemo kot verodostojno, saj je ta učitelj opravljal celo funkcijo predsednika vlade in mu instrumentalizacija pravne države v politične namene ni bila tuja.

Kako amorfen je pojem pravna država, se razkrije v le navidez radikalnem vprašanju, ki služi miselni provokaciji.

»Ali je bila nacistična Nemčija pravna država?«

Odgovor na to vprašanje je najbolje poiskati pri dr. Hansu Franku, vidnem nacističnem pravnem teoretiku, osebnem odvetniku Adolfa Hitlerja, avtorju nacionalsocialističnega priročnika za pravo in zakonodajo, znanem tudi po vzdevku »klavec s Poljske«.

Dr. Hans Frank ne pušča nobenega dvoma s svojim zapisom: »Z izjavami odličnih nacionalsocialističnih varovalcev prava je razčiščeno, da seveda tudi v nacionalsocialistični državi vlada pravna varnost, da zakoni te države neomajno veljajo, da so sodniki neodvisni in da obstaja pravno varstvo, ki zadošča tako pametni potrebi po pravnem varstvu kot tudi nujnostim političnega vodstva. Nacionalsocialistična država služi varstvu prava in udejanjanju prava v veliko večji meri kot normativistična zakonska država.«²⁰

Petnajstega septembra leta 1935 je nemški Reichstag sprejel Nürnberške zakone o rasni čistosti. Z začetkom njihove veljavnosti je bila utemeljena pravna podlaga za preganjanje Judov. S tem je v nacistični Nemčiji antisemitizem postal ne le legitimen, ampak tudi legalen, predpisan z zakonom. Če povzamemo, da je bistvo pravne države v tem, da ureja »delovanje vseh državnih organov z zakoni, ki določajo vsebino in način njihovega odločanja«, holokavst pač ni nezdružljiv s pravno državo, nasprotno, holokavst je del nacionalsocialistične pravne države, vključno s sodniško neodvisnostjo.

Ravno izkušnja morije druge svetovne vojne in holokavsta je bila razlog za sprejetje Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ker je namreč »nujno potrebno človekove pravice zavarovati z vladavino prava, da se človek v skrajni sili ne bi bil prisiljen zateči k uporu zoper tiranijo in zatiranje«.²¹ Pravna država vedno znova odpove pred brutalnostjo politike in zaradi apatičnosti ljudstva ‒ tako je bilo tudi v novi »pravni državi « Republiki Sloveniji z izbrisom več kot 25.000 prebivalcev. Izbris prebivalstva leta 1992 korenini v enaki logiki brutalnega političnega nasilja kot Nürnberški zakoni. Tehnični termin, ki označuje izbris, je »administrativni genocid«.

»Izbris je pogosto označen kot predvsem politično in družbeno vprašanje, kar vsekakor tudi je, a to ne izključuje dejstva, da je bil izvršen s pomočjo zakonodajnih in administrativnih ukrepov ter da je povzročil posledice v pravni sferi države […]«²²

Pravna država torej ni zagotovilo demokracije oziroma demokratičnega odločanja ali varovanja človekovih pravic in jo je mogoče vpeti v sisteme in strukture avtokratičnega odločanja strankarskopolitičnih elit v parlamentarnih demokracijah in fašističnih režimih. Demokratičnost ali avtokratičnost družbene ureditve tudi ni odvisna od večstrankarskega parlamenta oziroma državnega zbora, izvoljenega na splošnih volitvah, kakor je povsem natančno opredelil eden izmed navedenih učiteljev prava.

Pravna država je poimenovanje za regulativni sistem pod nadzorom partitokracije, ločene od ljudstva, ki ustvarja iluzijo demokratičnosti ter omogoča transmisijo in legalizacijo interesov političnih in finančnih elit v družbeno realnost.

¹ Poimenovanje procesov restavracije kapitalizma kot »transformacija« družbenega sistema je ustreznejše od običajno rabljenega pojma »tranzicija«. Oba pojma sta večkrat uporabljena tudi kot sinonima. Vendar je njun pomen temeljno različen. V obči politološki in sociološki rabi »tranzicija« označuje procese sprememb družbenega in političnega ustroja družbe iz totalitarnega v demokratičnega. Pojem »tranzicija« se je pojavil in uveljavil v sedemdesetih letih 20. stoletja in je označeval prehod španske družbe in države iz frankistične diktature v parlamentarno ustavno monarhijo (transición). Vendar ta prehod ni bil izpeljan s temeljno spremembo produkcijskih odnosov in ekonomske strukture, ki je bila in trdno ostala znotraj kapitalističnega sistema proizvodnje, s prevladujočo zasebno lastnino proizvajalnih sredstev. Za popolno preobrazbo družbe in produkcijskih odnosov, ki so se odvijali v Sloveniji, pa je ustreznejši termin »transformacija«, ki ne označuje le akcidentalnega prehoda znotraj iste družbene formacije, ampak zaobsega spremembo ekonomske, politične in socialne forme.

² Močnik, R.: 3 teorije – ideologija, nacija, institucija, Založba *cf, Ljubljana 1999.

³ Antična Grčija vedno znova očara. V množici bogov, polbogov in drugih bitij najdemo tudi Zevsove potomke Hore, tri boginje letnih časov, ki poosebljajo zakonitost (Eunomia), pravo (Dike) in mir (Eirene). Ni naključje, da je prodoren grški antični um ravno mir povezal s pravom in zakonitostjo. Pravni sistem, utemeljen na panteistični religiozni strukturi, je urejeval življenje in delovanje grških antičnih mest. Bil je kompleksen in premišljen. Da, celo demokratičen, čeprav demokratičnosti antičnih Aten pač ni mogoče neposredno primerjati z današnjim razumevanjem demokracije.

⁴ Ministrstvo za pravosodje, www.gov.si/podrocja/pravna-drzava-in-pravosodje/ (5. 5. 2021).

⁵ Prav tam.

⁶ Prav tam.

⁷ Dnevnik, 23. avgust 2024.

⁸ Johan Wilhelm Peterson – Placidus (1798), Robert von Mohl (1833), Lorenz von Stein (1876).

⁹ Reichtstaat, https://www.bundestag.de.

¹⁰ »Pravna država [je] organsko povezana s konceptom liberalne demokracije. Izhodišče pravne države je zato med drugim tudi zagotavljanje sekularnosti prava, kapitalizma, zasebne lastnine in nenazadnje enakega varstva posameznikove zasebne lastnine in njegovih človekovih pravic.« Cerar, M.: Pravna država (2. del), www.iusinfo.si.

¹¹ Pavčnik, M.: II. Narava pravne države in njene prvine, v Pravna država, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 29.

¹² Pavčnik, M., naved. delo.

¹³ Pavčnik, M., naved. delo, str. 36.

¹⁴ Simčič, V.: I. Vladavina prava kot pravnocivilizacijski pojav, v Pravna država, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 22.

¹⁵ Cerar, M.: (Ne)ideološkost pravne države, v Pravna država, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 86.

¹⁶ Otto von Bismarck: Gedanken und Erinnerungen, Band 1.

¹⁷ Pfaueninsel, otok na reki Havel med Berlinom in Potsdamom.

¹⁸ Elastičnost zakonodaje kot posebno, nedoločeno razmerje med politiko in pravom je bila do popolnosti izpeljana v Sovjetski zvezi, in sicer z uporabo zloglasnega paragrafa 58 sovjetskega kazenskega zakonika. Ta je definiral »razrednega sovražnika« in »sovražnika ljudstva«. Poimenovan je bil tudi »gumijasti paragraf«, zaradi svoje nedoločenosti in možnosti ekstenzivnega tolmačenja. V sovjetski pravni sistem je bil vpeljan že v Leninovi eri, dopolnjen je bil v tridesetih letih 20. stoletja in je postal sinonim za stalinistični teror. Po tem členu je bil obsojen tudi Aleksander Solženicin.

¹⁹ Cerar, M.: (Ne)ideološkost pravne države, v Pravna država, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 95.

²⁰ Frank, H.: Nationalsozialistischer Handbuch für Recht und Gesetzgebung, Zentralverlag der NSDAP, München 1935. Prevod navedka Peter Wieser. Hans Frank (1900–1946) je bil na nürnberškem sodišču zaradi zločinov proti človeštvu obsojen na smrt z obešanjem.

²¹ Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Ur. l. RS, št. 24/18.

²² Kogovšek Šalamon, N.: Pravni vidiki izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2011.