TFL Vsebine / TFLGlasnik

1.

Migracije pozna zgodovina od pamtiveka: nekatere so potekale nasilno, druge z nekakšno osmozo, tretje so bile kombinacija več načinov, vse pa so temeljito spremenile bivanjske razmere tistih, ki so prihajali, in tistih, ki so bili že tam. Ker narava ne prenese neravnovesij, mislim, da vzpostavljanje ravnovesij v naravi temelji na principu nekakšnih veznih posod, ki omogočajo, da se neravnovesja v bogastvu, gostoti prebivalstva in življenjskih pogojih izenačujejo. In da je neravnovesij dosti, izpričuje sama Evropa, kjer so nove generacije zmeraj manj številne in zmerom manj vitalne, kar naravnost kliče po izravnavanju neravnovesij z drugimi celinami, kjer teh pojavov ni.

Naši civilizaciji so ostale v zgodovinskem spominu predvsem migracije, ki so povzročile propad rimskega cesarstva. Dober primer kombiniranih migracij se je zgodil v rimski provinci Daciji, ki jo je osvojil cesar Trajan. Rimljani so iz osvojenega dela naredili gospodarsko uspešno provinco, a kmalu so na njene meje začeli pritiskati svobodni Dačani, Sarmati in naposled tudi Goti. Rimska oblast je na ta izziv sprva odgovarjala tako, da je prišlekom dovoljevala naselitev v svoji provinci, potem jih je uporabljala kot federate² za obrambo proti drugim vpadom, končno pa se ji je zazdelo, da se ji račun z ohranjanjem oblasti ne izide, in se je iz Dacije preprosto umaknila. S podobnimi težavami so se ubadali tudi drugi deli cesarstva, po zatonu zahodnega dela cesarstva pa se je zgodba ponavljala tudi v vzhodnem delu.

In drugod po svetu ni bilo bistveno drugače.V družini moje pokojne žene so pravili, da je po ruski revoluciji iz domovine zbežalo skoraj pet milijonov ljudi. Utegne kar držati, saj jih je zgolj v Kraljevino SHS pribežalo okrog 70.000, ženino sorodstvo pa se je takrat tako ali tako razteplo po vsem svetu – vse do Kitajske, Južne Afrike in ZDA. Podobno se je zaradi spremenjenih meja in družbenih sistemov dogajalo na celotnem evropskem Vzhodu in v celi vrsti azijskih držav. In podobno se je zaradi družbenega prevrata zgodilo tudi v nekdanji Jugoslaviji, kjer so šle številke v desettisoče – če ne celo stotisoče.

Ker se življenjske razmere posameznikov in tudi celih ljudstev marsikje slabšajo, blišč Zahoda (žal tudi lažen) vabi reveže vseh vrst in tudi fundamentaliste, teroriste, kriminalce, parazite ter pustolovce, da skušajo poiskati pravo priložnost … Pojav je glede na pretekle izkušnje praviloma ireverzibilen; kar ga razlikuje od preteklih obdobij, pa je mojem mnenju nekakšna uročenost zahodnih družb in držav, ki jih ovira, da se resno, odgovorno in na preizkušene načine odzovejo na vseobsegajočo krizo, ki se napoveduje. Nasprotno, zdi se, da še zmerom rajamo »zadeti s travo« in drogirani z lepo zvenečimi, a povsem nestvarnimi gesli, kot je na primer »Make love not war«, ter drugimi internacionalizmi, pozabljajoč ob tem, da pravim revežem naša razglašana – in pogosto tudi grdo politično izkoriščana – solidarnost prav nič ne pomaga. Oni potrebujejo dejanja, in ne besed.

2.

Vsaj trideset let je že tega, kar sem v angleškem Economistu prebral zelo obsežno študijo o migracijah. »The Economist«, kot se mu je uradno reklo, je slovel po resnosti obravnavanih tem, in tudi ta je obsegala vsaj kakih 20 strani, ki sem jih takrat celo fotokopiral in tako dobro shranil, da jih zdaj ne najdem. Sem si pa za vselej zapomnil temeljni zaključek skupine sociologov, ki je tudi s pomočjo modelov preizkušala učinke migracij: ko se odstotek prišedših tujcev v krajšem času povzpne na več kot 10 do 12 odstotkov, se začnejo v družbi dogajati velika trenja.

Sprva je zaščita tujcev temeljila predvsem na izkušnjah, ki so se prelile v verske norme. Ena najbolj znanih je bila izkušnja starih Hebrejcev, ki so zaradi lakote zašli v Egipt. Ta jim je sicer dal jesti, a jih je istočasno tudi zasužnjil. Ko so se egiptovske sužnosti otresli, je nastala vodilna etična norma, ki se glasi: »Če biva tujec med vami, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, vam bodi kakor rojak iz vaše sredine! Ljubi ga kakor sebe! Kajti tujci ste bili v egiptovski deželi ...!« (III. Mojzesova knjiga – 19/34). Seveda pa tako stališče do tujstva ni bilo enoznačno, saj so Hebrejci znali izumljati tudi norme, ki so zelo odstopale od temeljnih, zlasti takrat, ko je šlo ali se jim je zdelo, da gre za preživetje naroda in njegove identitete (na primer po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva). Skratka, ista dilema, kot razjeda Evropejce in Američane 21. stoletja, je razjedala tudi stare Hebrejce.

Najbrž so se teh dilem zavedali tudi snovalci Konvencije o statusu beguncev, ki so jo 28. julija 1951 sprejeli Združeni narodi v Ženevi in ki je nadomestila več starejših parcialnih dogovorov. Na eni strani tehtnice so se znašle človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, na drugi strani pa pomisleki, kadar obstojajo:

• resni razlogi za sum o kriminalni preteklosti osebe, ki išče zaščito (1. člen, tč. F),
• resni pomisleki glede spoštovanja zakonov in predpisov države, v kateri se begunec znajde, ter vzdrževanja javnega reda in miru (2. člen),
• težke in izjemne okoliščine ali okoliščine zaradi vojne, ki terjajo začasne ukrepe proti določenim osebam zaradi nacionalne varnosti (9. člen).

Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah³ in protokoli omejujejo:

• pravico do osebne svobode, kadar je treba preprečiti nedovoljen vstop v državo (tč. f prvega odstavka 5. člena).
• pravice v primeru izrednega stanja med vojno ali kake druge splošne nevarnosti z ukrepi, ki jih terjajo kritične razmere in ki imajo strogo omejen obseg (prvi odstavek 15. člena) – vendar tudi z razveljavitvijo obveznosti iz Konvencije in včasih celo z izgonom tujca, preden uveljavi podeljena proceduralna jamstva, če je izgon tujca nujen zaradi javnega reda ali varnosti države (drugi odstavek 1. člena Protokola št. 7).

Primerjava navedenih pravnih virov pokaže nedosledno rabo izrazov, saj se v teh virih ponekod pojavlja oseba, ki išče zaščito, drugič je zapisano tujec, tretjič begunec in morda kje še kaj četrtega. Več reda je na to področje zagotovo vnesel Zakon o azilu (ZAzil),⁴ ki je opredelil (2. člen), kdo je tujec, kdo je prosilec za azil, kdo begunec itn. Naš zakon se je vsebinsko sicer naslonil na temeljne rešitve iz prej omenjenih konvencij, uzakonil pa je vsaj dva pravna unikuma:

• ugotavljanje materialne resnice po uradni dolžnosti (33. člen ZAzil), ki je v razmerju do določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tako razširjeno, da se prosilcu sploh ni treba kaj prida truditi z dokazovanjem (obžalujem le, da je iz večine drugih postopkovnih zakonov materialna resnica izginila);
• zakon sploh nima nobenih kazenskih sankcij – razen če je za sankcijo mogoče šteti zavrnitev prošnje za azil v primeru zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka (35. in 36. člen ZAzil) – zato je v tem oziru pravzaprav invaliden.

Iz zgornjih navedb torej sledi, da so prejšnji zakonodajalci ustvarili uravnotežene parametre za spopadanje s problemom begunstva.

Kdor je bral Občni državljanski zakonik (ODZ), Obligacijski zakonik (OZ) oziroma Zakon o pravdnem postopku (ZPP) iz leta 1957 in poznejše ter se nato soočil z novim Zakonom o tujcih (ZTuj-2),⁵ pa se je najbrž zgrozil. Namesto racionalnega spopadanja s krizo omenjeni zakon gostobesedno povzema spredaj našteta temeljna načela drugih normativnih aktov. ZTuj-2 je po mojem mnenju – čeprav nisem strokovnjak za humanitarno pravo – dosegel vrh slovenske in tudi evropske zakonodajne in zakonske neberljivosti, saj so nekateri odstavki dolgi kar po pol strani gostega tiska. Zdi se mi, da se tak zakon lahko skoti le v slovenskih – in še prej v evropskih – birokratskih pisarnah, v katerih so morda sestavitelji plačani od števila strani, in ne od enostavnosti, jasnosti ter preciznosti pravnega jezika, ki naj bo v pomoč ne le uradnikom, temveč predvsem žrtvam. Pri tem pa (če se ne motim) pozabijo na definiciji pojmov, kot sta »migracija« ali »migrant«, ki ju v tekstu tudi uporabljajo. A morda je sploh namenjen temu, da ga z nekim algoritmom uporablja kar računalnik sam. Vidi se mu namreč, da ni plod iščoče in ustvarjalne pravne pameti, marveč da ga je »spesnil« računalnik, saj se kar sam vsiljuje vtis o zaporedju ukazov: »Poišči → kopiraj → prilepi! « V njem uzakonjeni formalizmi, kolikor se bodo sploh dali praktično izvajati, bodo skoraj gotovo trčili ob načelo materialne resnice iz ZAzil. In skoraj bi si upal staviti, da so poslanci, ki so ga izglasovali, kar na pamet pritiskali tipke zaradi strankarske discipline.

Morda bi se ga dalo primerjati z nekdanjim jugoslovanskim Zakonom o združenem delu⁶ iz leta 1976, ki je potem potopil prej uspešna jugoslovanska podjetja, saj ni več omogočal racionalnega poslovanja. Iz izkušenj lahko sklepam, da bo na svojem področju polomijo povzročil tudi ZTuj-2, kajti namesto emanacije duha temeljne etične in pravne norme imamo zdaj dlakocepski nabor, ki bi večinoma spadal kvečjemu v podredne pravne vire, pravne standarde, interpretacije – ali celo komentarje.

A o tem več v nadaljevanju eseja …

¹ Abram je starejše ime za Abrahama (arab. Ibrahim), ki je živel v kaldejskem Uru okoli leta 1850 pr. n. št. Velja za prvega znanega migranta hebrejsko-krščanskoislamskega sveta, ki je po islamski tradiciji bežal iz Ura, ker je politeizem zamenjal z monoteizmom.

² Federati so bili pripadniki Rimu zavezniških ljudstev.

³ Ur. l. RS, št. 33/94, ratificirana 13. julija 1994.

⁴ Ur. l. RS, št. 61/99.

⁵ Ur. l. RS, št. 91/21.

⁶ Zakon o združenem delu iz leta 1976 je bil političnoprogramski tekst, ki je uvedel temeljne organizacije združenega dela in čigar izvajanje je zelo poglobilo gospodarsko krizo v SFRJ.