TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede prve toženke (i) v delu, v katerem ji je naložena obveznost plačila 23.223,66 EUR (5,412.764,79 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2001 do plačila, (ii) in v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka v zvezi s to odločitvijo, ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Revizijsko sodišče razume, da je pritožbeno sodišče pravno kvalifikacijo o »skupnem podjemu« izpeljalo iz trditve tožeče stranke, da sta obe toženi stranki sprejeli v popravilo poškodovano vozilo. Omenjena trditev pa je splošna in sama zase ne opredeli vsebine izjav volj pravdnih strank na način, da bi bila lahko dejanska in pravna podlaga za sklepanje o konkretni prevzeti obveznosti v zvezi s popravilom. Materialnopravnega izhodišča sodišča druge stopnje, da naj bi bilo popravilo poškodovanega avtomobila kot celota predmet (skupne) obveznosti obeh toženih strank kot izvajalk v razmerju do tožeče stranke iz ene pogodbe o delu kot njun »skupni podjem«, revizijsko sodišče zato ne more sprejeti.

Iz besedila drugega odstavka 132. člena ZOR, na katerega sta sodišči prve in druge stopnje (med drugim) oprli izpodbijani sodbi, izhaja, (i) da gre zahtevek pogodbenima strankama in (ii) da ta zahtevek zajema (v načelu) dajatve ene in/ali druge pogodbene stranke, ki sta jih izvršili v prid izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do razdrtja pogodbe. Ker v obravnavanem primeru plačila, vrnitev katerega je predmet spora, po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni opravila tožeča (pogodbena) stranka (temveč zavarovalnica), drugi odstavek 132. člena ZOR ne pride v poštev. S plačilom računa, ki ga je zavarovalnica plačala, upoštevaje razloge izpodbijanih sodb, kot tretji v spornem pogodbenem razmerju, se je oblikovalo tristrano razmerje.