IZREK
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točke izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:
»II.
Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožniku plačati odškodnino v znesku 3.490,89 EUR z zamudnimi obrestmi od zneskov:
4.500,00 EUR od 07. 07. 2008 do 14. 09. 2008;
3.437,00 EUR od 07. 07. 2008 do plačila
33,00 EUR od 21. 06. 2008 do plačila
20,89 EUR od 27. 05. 2008 dalje do plačila
21,83 EUR od 15. 05. 2008 dalje do plačila.«
III.
ZAVRNE SE tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v 15-dneh plačati tožeči stranki še odškodnino v znesku 4.126,79 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov:
4.063,00 EUR od 07. 07. 2008 dalje do plačila in
63,79 EUR od 27. 05. 2008 dalje do plačila.«
IV.
Tožena stranka mora plačati tožeči stranki v 15 dneh pravdne stroške v znesku 1.284,59 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.«
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 53,7 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.
JEDRO
Uporaba pravnega standarda pravične denarne odškodnine mora biti v vsakem primeru nepremoženjske škode individualizirana, hkrati pa mora biti prisojeni znesek vpet v širše družbene okvire, ki se odražajo v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.
Ugotavljanje višine denarne odškodnine za premoženjsko škodo je dejansko vprašanje, glede katerega leži trditveno in dokazno breme na tožniku (7. in 212. člen ZPP).
Kadar se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa višine zneska ni mogoče ugotoviti oziroma jo je mogoče ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku. Glede na odsotnost tožnikovih dokazov v zvezi z specificiranimi stroški, kar bi omogočilo (matematično) natančno ugotovitev višine odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je tožnikove stroške izračunalo ob upoštevanju cene bencina, povprečne porabe in preračuna na dejansko prevožene kilometre. Ugotavljanje dejanskega stanja po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP je namreč odraz načela pravičnosti, saj bi sicer moralo sodišče ob odsotnosti dokazov tožnikov zahtevek sicer zavrniti.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.