TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se izrek glasi:

"Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku M. T. 3.578.029 SIT (z besedo: tri milijone petstooseminsedemdeset tisoč devetindvajset tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo;

* od zneska 31.500 SIT od 27.07.1997 do plačila, * od zneska 9.009 SIT od 10.04.1997 do plačila, * od zneska 9.520 SIT od 11.06.l996 do plačila, * od zneska 8.000 SIT od 10.08.1999 do plačila in * od zneska 3.520.000 SIT od 04.02.2000 do plačila

ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 630.418 SIT, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 04.02.2000 do plačila in 26.293 SIT, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 16.11.2000 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev."

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 14.407 SIT stroškov za revizijo z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 19.06.2002 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Glede tožbenega zahtevka je instančno sodišče pravilno ravnalo, ko je štelo, da gre za en sam tožbeni zahtevek. Tega je tožnik oblikoval v tožbi dne 04.07.1997, ko je zahteval plačilo 6.750.029 tolarjev odškodnine s pripadki, po seznanitvi z mnenji izvedencev pa je dne 15.12.1999 delno umaknil tožbo, tako da je zahteval plačilo 4.458.029 tolarjev s pripadki. Naslednje razpolaganje s tožbenim zahtevkom v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil 27.12.1999, ni bilo v skladu z 182. členom ZPP, ker tožnik ni oblikoval več različnih tožbenih zahtevkov. V tako imenovanem "sekundarnem tožbenem zahtevku" je sicer predlagal spremembo tožbe, ker je povečal tožbeni zahtevek na 4.898.029 tolarjev odškodnine s pripadki (drugi odstavek 184. člena ZPP), vendar je šlo za enak zahtevek, saj je bil naperjen proti istemu tožencu, na podlagi iste dejanske in pravne podlage (prvi odstavek 182. člena ZPP v zvezi z 41. členom ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pravilno zapisalo, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o razpolaganju tožeče stranke s tožbenim zahtevkom (270. in 272. člen ZPP), toda ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj ni šlo za kombinacijo dveh različnih tožbenih zahtevkov in ni zakonite podlage za tak tožbeni zahtevek, s katerim bi tožnik uveljavljal, naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP).