TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Vse tri revizije se zavrnejo.

Eden od kumulativno zahtevanih pogojev za uporabo prvega odstavka 191. člena ZOR je tudi, da škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti. Tega drugi toženec, verjetno zaradi ugotovljene kršitve cestno-prometnega pravila in razlogov kazenske sodbe, da je kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo, sploh ni zatrjeval.

Pri tožniku gre za izjemen primer z zelo hudimi in dolgotrajnimi duševnimi bolečinami zaradi več oblik nepremoženjske škode, ki se med seboj prepletajo in katerih posledice se manifestirajo na številnih ravneh njegove osebnosti. Prej nadpovprečno intelektualno in telesno sposoben mlad človek je sedaj le na meji med nizkim povprečjem in podpovprečjem, njegove telesne sposobnosti so izrazito slabe, vsega tega pa se zelo dobro zaveda. Druga tožnica zaradi sinove osebnostne in telesne spremenjenosti trpi hude duševne bolečine, saj je njen sin trajni invalid, in ni sposoben samostojnega življenja brez ustreznega nadzora in ki zapada v depresivna razpoloženja.

V sodni praksi se je že uveljavilo stališče, da se za škodne primere, do katerih je prišlo v času po osamosvojitvi do izdaje prvega odloka, ustrezno upošteva minimalna zavarovalna vsota iz tega odloka.

Ob odsotnosti dogovora pravdnih strank o metodi valorizacije zavarovalne vsote je pritožbeno sodišče lahko izbralo tudi v sodni praksi sprejeto metodo z upoštevanjem povprečne neto plače in pri tem uporabilo znane in objavljene podatke o povprečnih neto plačah v določenih obdobjih.