TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep (1. in 3. tč. izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

V zemljiško knjigo vpisani pravici prepovedi odtujitve in obremenitve gredo določeni absolutni učinki. Vendar pa se lahko nanaša le na pogodbeno razpolaganje solastnika, pri katerem je prepoved vpisana, kar prodaja zaradi delitve nedvomno ni. Takšna prodaja se opravi bodisi po določilih 10. poglavja ZNP bodisi po določilih 19. poglavja ZIZ (123. čl. ZNP), kupec podane nepremičnine pa postane njen lastnik na podlagi sodne odločbe (domika) in ne na podlagi pogodbe. Že zgolj to dejstvo kaže, da pogodbena prepoved obremenitve takšnega "razpolaganja" ne more preprečevati. Sicer pa je treba v koliziji pravice vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve na solastniškem deležu enega solastnika in pravice delitve solastne stvari drugih solastnikov dati prednost slednji pravici. Pravica zahtevati delitev stvari je zakonska pravica solastnika, ki je omejena le z zakonom, prepovedjo zlorabe (zahtevati delitev ob nepravem času - 1. odst. 16. čl. ZTLR) in pogodbeno, pa še to le časovno omejeno (3. odst. 16. čl. ZTLR). Omejitve te pravice je torej treba razlagati ozko, nikakor ne tako, da bi jo lahko omejeval ali izključeval eden od solastnikov s pogodbo s tretjim, pri kateri drugi solastniki niso pogodbena stranka in na katero sploh niso imeli vpliva, saj solastnik lahko razpolaga s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov (2. odst. 14. čl. ZTLR). To pa pomeni, da s svojim razpolaganjem ne more (brez njihovega soglasja) zavezovati in omejevati solastninske pravice drugih solastnikov. Priznavanje absolutnega značaja takšni pravici v razmerju do drugih solastnikov bi torej pomenila prevelik poseg v njihovo (so)lastninsko pravico in iz nje izvirajočo pravico delitve stvari.