TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se denarna odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem zniža na 800.000,00 SIT, iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti na 1.000.000,00 SIT, iz naslova prestanega strahu pa na 200.000 SIT.

V preostalem se revizija tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Revizija tožeče stranke se v celoti zavrne kot neutemeljena.

Po delni ugoditvi reviziji tožene stranke se izrek prvostopne sodbe glasi :

" Tožena stranka L. z. d. d. L., je dolžna plačati tožeči stranki A. C. 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1995 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 149.108,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 38.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1995 dalje do plačila in stroške revizijskega postopka v znesku 45.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je v 2. odstavku 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, za bodočo nepremoženjsko škodo pa tudi v 203. členu ZOR. Po določbi 2. odstavka 200. člena ZOR mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tak pomen in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, določen v veljavnem zakonu, ostaja bistvo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ne povrnitev škode (ker ta pri nepremoženjski škodi pojmovno ni mogoča), pač pa zadoščenje, satisfakcija ob prizadeti dobrini, ki jo pravno varuje zakon. Vsak oškodovanec zase je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo prestano nepremoženjsko škodo v mejah, kot jih (v danem primeru) določata 200. in 203.člen ZOR. Zato mora biti tako zadoščenje individualizirano (pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine za oškodovanca), sama individualizacija pa mora biti postavljena tudi v širše okvire. Te okvire pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar oblikuje sodna praksa.