TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v 3. točki izreka tako, da sta prva in druga tožena stranka dolžni tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 26.738,68 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 449,24 EUR za čas od 22. 3. 2002 dalje do plačila, od zneska 26.289,44 EUR pa od 19. 1. 2003 dalje do plačila, prva tožena stranka pa še dodatnih 1.251,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni;

- v 4. točki izreka tako, da sta prva in druga tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 5.254,20 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2006 dalje do plačila.

2. V preostalem se pritožbi zavrneta in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

3. Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožniku povrniti 210,45 EUR stroškov pritožbenega postopka.

 

Demper je nevarna stvar, ker gre za težko motorno vozilo, ki se, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vozi tam, kjer delavci delajo, slednjim pa je celo dovoljeno prevažanje s tem delovnim strojem, pod pogojem, da se vozijo v kabini. Prisotnost takega stroja/vozila, ko je v obratovanju (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vozilo sicer stalo, je pa obratovalo), v delovnem okolju vsekakor predstavlja táko povečano nevarnost, ki utemeljuje objektivno odgovornost.

Za utemeljitev odgovornosti tožene stranke zadostuje že sklep, da je demper nevarna stvar, medtem ko so druge okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, lahko pomembne le pri pretresanju tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Ob ugotovljenem dejstvu, ki ga pritožnika ne izpodbijata (tožena stranka pa ga v pritožbi celo izrecno priznava), da so se delavci lahko vozili v kabini demperja, ter prav tako neizpodbijanih ugotovitvah, da je demper, v trenutku, ko se je tožnik pričel vzpenjati nanj, stal, tožnik pa je bil namenjen v njegovo kabino in se ni imel namena voziti izven nje, za ta škodni dogodek ni mogoče reči, da je za toženo stranko nepričakovan oziroma nepredvidljiv, tožencu pa ni mogoče očitati ne protipravnosti ne krivde, tj. elementov, ki bi omogočala presojo njegovega prispevka k nastali škodi. Drugi sklop okoliščin, ki so povezane z nastankom tožnikove škode, pa se nanaša na podlago, na tla, kjer je tožniku spodrsnilo. Za voznika demperja (točneje za toženo stranko kot imetnico nevarne stvari) je dogodek, da se nekdo nenadoma znajde pod kolesom vozila, in sicer z njegove zadnje strani, morda res lahko nepredvidljiv in nepričakovan, če ga obravnavamo ločeno in ne glede na ostale dejavnike škodnega dogodka. Ob tehtanju vseh okoliščin primera pa se pokaže, da je vzrok za tožnikov padec pod demper neočiščena podlaga delovišča, za kar je odgovorna tožena stranka, ki je s tem svojim ravnanjem povzročila, da je nevarna stvar postala še bolj nevarna oziroma, povedano drugače, zaradi opustitve varstvenih ukrepov ni zmanjšala/odpravila možnosti nastanka škode, ki izvirajo iz delovanja nevarne stvari. Očitek, ki jo v pritožbi izraža druga tožena stranka, da bi moral tožnik računati s tem, da je podlaga zaledenela, pa po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj je tožnikova krivda ne dosega niti stopnje nezavestne malomarnosti. Zahteva, da bi se tožnik ob vzpenjanju na demper moral in mogel zavedati, da so tla lahko spolzka, ter da mu zato lahko spodrsne in pade pod demper, je po oceni pritožbenega sodišča pretirana, saj od tožnika terja, da bi moral računati tudi z dogodki, ki jih je mogoče pripisati (le) naključju.