TFL Vsebine / TFLGlasnik

Prof. dr. Aleš Galič s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je v svojem uvodnem nagovoru predstavil osnove kolektivnih uveljavljanj denarnih in drugih kompenzacijskih zahtevkov v primeru množičnih oškodovanj. Pojasnil je, da je namen Zakona o kolektivnih tožbah (v nadaljevanju: ZKolT) zlasti olajšati dostop do sodišča v primerih množičnega oškodovanja, ko so zahtevki posameznih oškodovancev nižji, potencialne kršitelje odvrniti od protipravnih ravnaj in razbremeniti sodišča pred večjim številom samostojnih tožb.   

Bistvena oblika tožbe, ki jo ureja ZKolT, je kolektivna odškodninska tožba. To je tožba, na podlagi katere upravičena oseba v korist vseh oseb, ki so bile oškodovane v primeru množičnega oškodovanja, zahteva nadomestilo za prikrajšanje ne glede na pravno kvalifikacijo zahtevka, npr. kot odškodninskega, obogatitvenega, spolnitvenega.[1]

Pogosto je, da so pri množičnem oškodovanju zahtevki posameznikov nizki. Pravica do sodnega varstva v individualnih sodnih postopkih ostaja sicer teoretično zagotovljena, vendar je zaradi nesorazmernosti med vrednostjo posameznega zahtevka na eni strani in stroški postopka, pogosto pa tudi zaradi neznanja ali pasivnosti oškodovancev nerealno pričakovati, da bo tudi dejansko uporabljena. Po drugi strani pa je skupna vrednost takšnih – posamezno sicer nizkih zahtevkov – visoka, s tem pa je posledično visoko tudi protipravno okoriščenje kršitelja (npr. s kršitvijo pravic potrošnikov ali kršitvijo konkurenčnega prava, s kršitvijo pravic delavcev).[2]

Zanimivo je, da posamezni oškodovanci (drugače kot v primeru sosporništva ali združitve pravd v pravdnem postopku) niso stranke postopka s kolektivno tožbo, je pa tožba vložena v njihovo korist. Prav tako posamezni oškodovanec ne more vložiti kolektivne tožbe v korist vseh oškodovancev, temveč je predvidena le zastopniška kolektivna tožba. To lahko v skladu s 4. členom ZKolT vloži le pravna oseba zasebnega prava, ki opravlja nepridobitno dejavnost in pri kateri obstaja neposredna povezava med njenimi glavnimi cilji delovanja in pravicami, ki naj bi bile kršene in v zvezi s katerimi se vlaga tožba. Lahko gre za organizacijo, ki je nastala neodvisno od konkretnega primera množičnega oškodovanja (npr. potrošniške organizacije), ali za priložnostno organizacijo, ustanovitev katere je neposredno povezana z organiziranjem oškodovancev v konkretnem primeru množičnega oškodovanja. Za vložitev kolektivne odškodninske tožbe je po ZKolT upravičen tudi javni organ – višji državni odvetnik.[3]

Sodišče na prvi stopnji postopek zaključi z izdajo kolektivne odškodninske sodbe. Če so v kolektivni odškodninski sodbi upravičenci poimensko določeni skupaj z zneski (ali drugo spolnitvijo), do katerih so upravičeni, je sodba izvršilni naslov za vsakega posameznega oškodovanca. V primeru, ko sodišče določi agregatno odškodnino (tj. celoten znesek odškodnine, ki ga bo zaradi določenega primera množičnega oškodovanja moral plačati toženec), pa sodišče imenuje upravitelja kolektivne odškodnine (to vlogo opravljajo notarji).[4] Agregatno odškodnino mora toženec plačati na skrbniški račun notarja, ki ga je v sodbi določilo za upravitelja kolektivne odškodnine. Druga možnost pa je, da sodišče v sodbi ne navede celotnega zneska, ki ga bo moral plačati toženec, pač pa le znesek, ki ga bo moral plačati vsakemu oškodovancu, ki bo izkazal, da izpolnjuje kriterije, določene v sodbi, pri čemer sodišče oceni tudi pričakovano skupno vsoto obveznosti, ki jo bo morala izpolniti tožena stranka (tudi to mora plačati na skrbniški račun notarja).[5]

Poleg kolektivnih odškodninskih tožb zakon ureja tudi kolektivne opustitvene tožbe, tj. tožbe, na podlagi katerih upravičene osebe zahtevajo ustavitev nezakonitega ravnanja. Prof. dr. Aleš Galič je poudaril, da imajo te učinek za naprej in varujejo »bodoče žrtve« (npr. prenehanje z zavajajočim oglaševanjem, prenehanje uporabe določenih klavzul v bodočih pogodbah).

Financiranje kolektivne tožbe – privlačno za odvetnike?

Eden izmed govorcev srečanja v Portorožu je bil tudi generalni sekretar mag. Marko Djinović s Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki je podrobneje predstavil vidik financiranja kolektivnih tožb. Postopki s kolektivnimi tožbami so namreč navadno dražji kot individualne pravde, zaradi česar pogosto šele finančna sredstva financerjev omogočijo uporabo mehanizmov kolektivnega pravnega varstva. Zakon v 62. členu določa, da člani skupine nimajo pravice do povrnitve lastnih stroškov in niso odgovorni za povračilo stroškov nasprotni stranki, razen stroškov, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Ker je kolektivna tožba torej brez stroškovnega tveganja za oškodovance, je zanje to privlačen institut.

Financiranje tožb s strani tretjih oseb označuje dogovor, po katerem financer stranki postopka zagotovi finančna sredstva v zameno za udeležbo na prisojenem znesku (pravi TPLF - third-party litigation funding ali financing). Med takšne dogovore uvrščamo tudi dogovore o plačilu odvetnika v deležu od prisojenega.

G. Djinović je poudaril, da ZKolT za financerje na prvo mesto postavlja odvetnike, katerih interes za sodelovanje v postopkih s kolektivnimi tožbami je navadno visok, saj ti postopki obetajo visoke prisojene odškodnine. ZKolT namreč omogoča, da se odvetnik s tožečo stranko dogovori za plačilo tudi tako, da kot nagrado prejme največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo prisodilo sodišče. Če se ob tem zaveže, da bo v primeru neuspeha v pravdi sam nosil vse stroške postopka, se dogovorjena nagrada lahko zviša do 30-odstotnega deleža od zneska, ki ga bo prisodilo sodišče.[6] Odvetnik v primeru neuspeha tožeče stranke v postopku poleg svojega plačila tvega tudi to, da bo moral nositi vse stroške postopka, vključno s stroški nasprotne stranke, ki je v postopku uspela. Odvetnik v takem primeru brezregresno prevzame nase celoten stroškovni riziko financirane tožeče stranke v zameno za dogovorjeno premijo v primeru uspeha v postopku. Kot je povedal g. Djinović, vsebujejo takšni dogovori, v okviru katerih odvetnik zaščiti stranko pred tveganji neuspeha v postopku, tudi elemente zavarovalnega produkta. Če odvetniku plačila ni mogoče zagotoviti iz stroškov postopka, ki jih je za povrnitev stroškov nagrade odvetnika tožeči stranki morala povrniti nasprotna stranka, se posamezni zneski izplačil, do katerih so upravičeni člani skupine, ustrezno znižajo.[7] Tako so komercialni interesi odvetnika v tem primeru postavljeni pred načelo popolne odškodnine za oškodovance. Prav zaradi navedenega g. Djinović meni, da je lahko ZKolT potencialno zelo tržno zanimiv za odvetnike, ne pa tudi za klasične (institucionalne) financerje. Dogovor o plačilu v deležu od prisojenega zneska zakon namreč dopušča le odvetnikom, ne pa tudi drugim subjektom (potencialnim financerjem), ki zapadejo pod režim iz 59. člena ZKolT (ta ureja financiranje kolektivne tožbe s strani tretjih oseb). Pravi TPLF je zanje tako de facto onemogočen, saj je strukturiran kot dolžniški instrument.

Podatek o stroških postopka in morebitnem financiranju pravde s strani tretje osebe v skladu z 59. členom tega zakona mora vlagatelj navesti že ob vložitvi kolektivne odškodninske tožbe,[8] sodišče pa mora nato v fazi certifikacije preveriti, ali so izpolnjeni pogoji glede dogovorov o stroških in financiranju postopka ter v primeru dogovora z odvetnikom o plačilu oceniti, ali je ta razumen glede na okoliščine primera in prevzeta tveganja.[9]

Prvi primer iz prakse

Čeprav se kolektivne odškodninske tožbe večinoma uporabljajo pri potrošniških sporih, je bila prva kolektivna odškodninska tožba v Sloveniji vložena s področja individualnih delovnih sporov. Sodnica mag. Urša Klemenčič iz Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani nam je v Portorožu zaupala, da to niti ni bilo nepričakovano, glede na to, kdo lahko vloži kolektivno tožbo in dejstvo, da mora tožeča stranka zagotoviti ustrezno financiranje.

Prvo kolektivno tožbo v Sloveniji je vložil Sindikat Ministrstva za obrambo. Gre za reprezentativni sindikat s področja obrambe, ki opravlja nepridobitno dejavnost in lahko iz svojih sredstev tudi financira vložitev takšne tožbe ter zagotovi ustrezno zastopanost delavcev, za katere se zatrjuje množična kršitev pravic. S kolektivno odškodninsko tožbo je sindikat zahteval plačilo odškodnine za delavce, ki jim ni bil zagotovljen odmor med delovnim časom, ter plačilo za delo za delavce, ki so morali pred nastopom izmene in po njenem zaključku opraviti primopredajo dela, za ta čas pa niso bili plačani.[10]

Ker je sodišče ugotovilo, da ne gre za spor, ki bi bil primeren za obravnavo po ZKolT, omenjena kolektivna tožba ni bila dopuščena. Glavni razlog za takšno odločitev je bilo dejstvo, da so individualne okoliščine v celoti prevladale nad skupnim dejanskim stanjem. Če bi se zahtevki obravnavali v okviru kolektivne odškodninske tožbe, bi dejansko prišlo do združitve več individualnih sodnih postopkov v enega, čemur pa kolektivna odškodninska tožba ni namenjena.

Kolektivna odškodninska tožba se odobri, če so izpolnjene predpostavke iz četrtega odstavka 28. člena ZKolT. S kolektivno tožbo se mora uveljavljati istovrstne zahtevke, postavljene v imenu določljive skupine oseb, ki zadevajo ista, podobna ali povezana dejanska in pravna vprašanja, se nanašajo na isti primer množičnega oškodovanja in so primerni za obravnavo v kolektivnem postopku. Skupna dejanska in pravna vprašanja za celotno skupino morajo prevladovati nad vprašanji, ki se nanašajo samo na posamezne člane skupine. Skupina mora biti tako številčna, da bi bilo uveljavljanje zahtevkov s samostojnimi tožbami ali drugimi oblikami združitve, manj učinkovito.[11]

V obravnavanem postopku je sodišče ugotovilo, da bi bilo potrebno dokazni postopek izvesti za vsakega posameznega delavca, da bi se lahko ugotovilo, ali je prišlo do kršitve in kolikokrat. Ugotoviti bi bilo potrebno, kako je bil organiziran njegov delovni proces in ali je imel možnost koristiti odmor med delovnim časom oziroma koliko nadur je opravil, nadalje pa tudi do kakšne plače in dodatkov je bil upravičen v posameznem obdobju kršitev. Odločitev o tem, ali je bila določena pravica posameznemu delavcu dejansko kršena, bi bila odvisna od individualnega dejanskega stanja, za ugotovitev katerega pa bi bilo potrebno voditi obsežen dokazni postopek za vsakega delavca posebej. Glede na naravo zatrjevanega prikrajšanja, pavšalna določitev odškodnine za posameznega delavca tako ni bila mogoča. Zaradi obsega dokaznega postopka, ki bi bil potreben, pa je bilo ugotovljeno, da bi bilo takšno uveljavljanje zahtevkov tudi manj učinkovito kot postopek s samostojno tožbo.[12] V kolektivni tožbi bi namreč sodelovalo 250 delavcev, po grobi oceni sodišča bi bilo potrebno opraviti 83 narokov, postopek pa bi na prvi stopnji trajal približno 4 leta.

Ga. Klemenčič je predstavitev primera zaključila s pojasnilom, da je odločitev o zavrženju kolektivne odškodninske tožbe potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče, ki se je strinjalo z ugotovitvijo, da zahtevki, ki so se uveljavljali v kolektivni odškodninski tožbi, niso bili primerni za postopek s kolektivno tožbo, ker bi terjali vodenje individualnega dokaznega postopka za vsakega posameznega člana.

Zaključek

Govorci strokovnega srečanja so se strinjali, da so kolektivne tožbe izjemno kompleksne in dolgotrajne ter povezane s pogosto dragimi in obširnimi dokaznimi postopki. Število oškodovancev je pogosto zelo veliko, zahtevana odškodnina pa lahko znaša več milijonov oziroma celo milijard. ZKolT nudi ustrezno ogrodje za kolektivno varstvo, se pa pri obravnavi primerov sodišču še vedno pojavlja več vprašanj in dilem. Nekaj jih bo zagotovo razrešila implementacija nove Direktive (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES, ki mora biti izvedena do konca letošnjega leta. Zanimivo pa bo spremljati tudi razvoj in oblikovanje slovenske sodne prakse.

Literatura in viri:

• Vrhovno sodišče RS, Register kolektivnih tožb, URL: https://www.sodisce.si/sodni_postopki/register_kolektivnih_tozb/ (25.04.2022).
• Galič, Aleš, Vlahek, Ana, Zakon o kolektivnih tožbah, Pravosodni Bilten, 2018, št. 2, str. 25-48.
• Klemenčič, Urša, Uporaba zakona o kolektivnih tožbah v praksi, Gradivo za strokovni simpozij XX. Dnevi civilnega in gospodarskega prava 2022, str. 1.
• Zakon o kolektivnih tožbah, Uradni list RS 55-2517/2017.
• Direktiva (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi Direktive 2009/22/ES, Uradni list Evropske unije L 409, 4.12.2020.

Opombe:

[1] 1. točka 3. člena ZKolT.

[2] Galič, Aleš, Vlahek, Ana, Zakon o kolektivnih tožbah, Pravosodni Bilten, 2018, št. 2, str. 25.

[3] Galič, Aleš, Vlahek, Ana, Zakon o kolektivnih tožbah, Pravosodni Bilten, 2018, št. 2, str. 31.

[4] 39. in 40. člen ZKolT.

[5] Galič, Aleš, Vlahek, Ana, Zakon o kolektivnih tožbah, Pravosodni Bilten, 2018, št. 2, str. 42-43.

[6] Prvi odstavek 61. člena ZKolT.

[7] Četrti odstavek 61. člena ZKolT.

[8] 13. alineja prvega odstavka 26. člena ZKolT.

[9] 6. in 7. alineja četrtega odstavka 28. člena ZKolT.

[10] Klemenčič, Urša, Uporaba zakona o kolektivnih tožbah v praksi, Gradivo za strokovni simpozij XX. Dnevi civilnega in gospodarskega prava 2022, str. 1.

[11] Klemenčič, Urša, Uporaba zakona o kolektivnih tožbah v praksi, Gradivo za strokovni simpozij XX. Dnevi civilnega in gospodarskega prava 2022, str. 7.

[12] Klemenčič, Urša, Uporaba zakona o kolektivnih tožbah v praksi, Gradivo za strokovni simpozij XX. Dnevi civilnega in gospodarskega prava 2022, str. 8-9.