TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve stopnje:

- v odločitvi o zavrnitvi dela primarnega tožbenega zahtevka, da sta „Toženi stranki dolžni v roku 15 dni opustiti vsakršno vznemirjanje oziroma poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini - parceli št. ... k.o. …. (ID ...), še zlasti se vzdržati vseh ravnanj, ki povzročajo nalaganje prahu in širjenje smradu na nepremičnino tožeče stranke ter piščančjo farmo upravljati na način, da do prepovedanih emisij ne bo prihajalo“ ter da se “toženima strankama prepoveduje vsakršno nadaljnje vznemirjanje oziroma poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini - parceli št. …. k.o. ... (ID ...)“ (del I. točke izreka),

- v odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku (II. točka izreka) ter

- v odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka)

in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (del I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati prepričljivih razlogov za opisano prvostopno odločitev. Za ugotavljanje in ocenjevanje neprijetnih vonjav ni ustreznih predpisov in normativov, vendar zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov ni mogoče zaključiti, da imisije neprijetnih vonjav ne morejo dosegati pravnega standarda prepovedanih imisij iz 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ali gre za prepovedano imisijo, je v skladu z omenjeno zakonsko določbo odvisno od krajevnih razmer ali od škode, ki je nastala na prizadeti nepremičnini. Upoštevati je treba tudi samo naravo in namen nepremičnine. Presoja, ali so imisije pretirane, je stvar sodišča, temelji pa lahko le na primerjavi vsakega konkretnega primera z ostalimi primeri v istem okolju.