TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi prve dolžnice se ugodi in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru prve dolžnice zoper sklep z dne 6.4.2010 ugodi in se sklep z dne 6.4.2010 v II. točki razveljavi v delu, ki se nanaša na prvo dolžnico in se predlog upnika z dne 28.4.2010 za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper D.K. zavrne.

Glede na zgoraj navedene določbe ZFPPIPP je v izpodbijanem sklepu torej napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na stani dolžnice, da dokaže, da ni bila aktivna družbenica izbrisane družbe. Glede na navedbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu (prvi odstavek na tretji strani) pa pritožbeno sodišče še pripominja, da dolžnica kot manjšinska družbenica ni mogla vplivati na upravljanje in poslovanje izbrisane družbe, saj slednja zaradi velikosti svojega deleža, ki ne predstavlja niti desetino osnovnega kapitala, ni upravičena niti zahtevati sklica skupščine (prvi odstavek 511. člena Zakona o gospodarskih družbah -ZGD-1), na kateri družbeniki sprejemajo sklepe in uresničujejo svoje družbeniške aktivnosti (505. člen ZGD-1). Kot izhaja iz izpiska sodnega registra dolžnica tudi ni bila oseba pooblaščena za zastopanje družbe in tudi ni bila članica organov nadzora družbe, tako da tudi ni bila vključena v poslovodenje družbe in torej ni imela možnosti ne sprejemati, ne vplivati na temeljne (strateške) odločitve družbe (primerjaj sodbo VS RS II Ips 53/2008). Prav tako dolžnica ni imela pogojev za to, da bi podala predlog za začetek stečajnega postopka. Določba prvega odstavka 231. člen ZFPPIPP namreč določa, da je predlog za začetek stečajnega postopka upravičen vložiti: 1. dolžnik, 2. osebno odgovorni družbenik družbe, 3. upnik pod v zakonu določenimi pogoji. Dolžnica ni imela nobenega od naštetih položajev v času, ko je izbrisana družba še poslovala. 2. točka prej navedene določbe namreč velja za primer družbe z neomejeno odgovornostjo (prvi odstavek 76. člen ZGD-1) in komanditne družbe (prvi odstavek 135. člena ZGD-1), saj družbenik družbe z omejeno odgovornostjo (kot je šlo v obravnavanem primeru) v času njenega obstoja ni odgovoren za obveznosti družbe (472. člen ZGD-1).