Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

1430. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: Up-413/11-27

Datum: 2. 4. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Gregorja Britovška, Ljutomer, ki ga zastopa Velimir Cugmas, odvetnik v Slovenskih Konjicah, na seji 2. aprila 2013

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 19/2011 z dne 24. 2. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. V Kp 225/10 z dne 4. 2. 2011 se zavrne.

Pritožnik je bil s prvostopenjsko sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 202/2002 z dne 13. 10. 2009, po 3. točki prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), oproščen obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ). Pritožbi, ki jo je zoper navedeno sodbo vložil državni tožilec, je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo ugodilo in pritožnika spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreklo kazen trideset let zapora. Na navedeni podlagi je zoper pritožnika odredilo tudi pripor.

Pritožnik izpodbija odločitvi sodišč o odreditvi pripora, navedeni v izreku tega sklepa. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da je to sodišče pripor zoper pritožnika odredilo na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 – v nadaljevanju ZKP), in sicer iz razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP/09.(1) Višje sodišče je odločitev o odreditvi pripora utemeljilo s tem, da je po opravljenih obravnavah ugodilo pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilstva in spremenilo oprostilno sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 202/2002 z dne 13. 10. 2009 tako, da je pritožnika spoznalo za krivega storitve napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in 26. členom KZ ter mu izreklo kazen trideset let zapora. Izrečeno kazen trideset let zapora je štelo kot tehten razlog za pobeg pritožnika iz države in s tem za dokončno preprečitev zaključka tega kazenskega postopka ter za sklepanje o obstoju begosumnosti. Kot nadaljnji razlog za odreditev pripora, in to zaradi ponovitvene nevarnosti, je Višje sodišče upoštevalo dejstvo, da je bilo pritožniku tudi po storitvi tega kaznivega dejanja izrečenih pet pravnomočnih obsodb za storitev kaznivih dejanj zoper premoženje ter zoper življenje in telo. Ocenilo je, da ni dvoma, da je ob izreku visokih zapornih kazni pritožniku le s priporom mogoče preprečiti pobeg in nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj. Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper navedeni sklep vložil pritožnikov zagovornik, je Vrhovno sodišče delno ugodilo tako, da je odreditev pripora zoper pritožnika dopustilo le zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj naj bi sklepanje Višjega sodišča o obstoju begosumnosti za pritožnika poleg sklicevanja na visoko izrečeno zaporno kazen temeljilo zgolj na načinu storitve umora, kar naj ne bi bila okoliščina, na katere podlagi bi bilo mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke pritožnika o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom in domneve nedolžnosti, do katerih naj bi prišlo s tem, ker je Višje sodišče pripor odredilo po izreku sodbe 4. 2. 2011 in ne šele po njeni razglasitvi 7. 2. 2011. Sprejelo je stališče, da izreči sodbo pomeni sprejeti sodbo po ustnem posvetovanju in glasovanju, kar je Višje sodišče tudi storilo. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je Višje sodišče, ker po končani obravnavi 3. 2. 2011 ni moglo izreči sodbe še isti dan, v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZKP odložilo razglasitev sodbe na 7. 2. 2011. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ocenilo, da Višje sodišče z odreditvijo pripora ob izreku sodbe 4. 2. 2011 in z razglasitvijo sodbe 7. 2. 2011 ni kršilo 360. in 361. člena ZKP. Kot neutemeljene je zato zavrnilo očitke pritožnika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta akt izreka in razglasitve sodbe vezana na sočasnost trenutka in da bi sodišče pravilno odredilo pripor šele po razglasitvi sodbe. V zvezi z očitki pritožnika o kršitvi pravice do kontradiktornosti iz 29. člena Ustave in 5. člena ZKP je Vrhovno sodišče pojasnilo naslednje: Ugotovilo je, da je bila glavna obravnava pred sodiščem druge stopnje zaključena 3. 2. 2011 ob 15.05 in da je senat istega dne ob 16.00 in 4. 2. 2011 ob 9.00 opravil posvetovanje in glasovanje, po tem pa izdal sodbo in sklep o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je sodišče celoten izrek sodbe in izdan sklep o priporu v skladu s 317. členom ZKP vneslo v zapisnik o glavni obravnavi, na kateri so bili tako 3. 2. 2011 kot tudi na vseh predhodnih obravnavah navzoči oba obdolženca in njuna zagovornika. Po oceni Vrhovnega sodišča je Višje sodišče pri odločanju o priporu ravnalo v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZKP, saj je odreditev pripora predlagala višja državna tožilka v sklepni besedi, na ta predlog pa naj bi pritožnikov zagovornik tudi odgovoril. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi očitke pritožnikovega zagovornika, da pritožnik še nikoli ni bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja. Pojasnilo je, da iz izpiska iz kazenske evidence za pritožnika izhaja, da je bil dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in enkrat kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ.

Pritožnik zatrjuje kršitve 19. in 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25., 27. in 29. člena Ustave, 5. in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 9. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP). Zatrjuje, da mu je bila v pritožbenem postopku prostost nezakonito vzeta, ker pogoji za policijsko pridržanje po 157. členu ZKP niso bili izpolnjeni, ker sta bila postopek odločanja o priporu in seja pred sodiščem druge stopnje izvedena nezakonito, nezakoniti pa naj bi bili zato tudi odločitvi o priporu in o obsodbi. Pritožnik trdi, da Višje sodišče za odreditev pripora 4. 2. 2011 ni imelo zakonske podlage, saj naj bi mu pripor odredilo prej, preden je (zanj) začela učinkovati obsodilna sodba tega sodišča, ki naj sploh še ne bi bila izrečena in razglašena. Do tega trenutka naj bi za pritožnika zato še vedno učinkovala prvostopenjska oprostilna sodba in s tem veljala domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Pritožnik navaja, da mu je bila 5. 2. 2011 prostost zato vzeta pred trenutkom, ko je bil seznanjen z izidom pritožbenega postopka, in pred predpisano vročitvijo sklepa o priporu. Kot sporno ocenjuje stališče Vrhovnega sodišča, da izreči sodbo pomeni sprejeti sodbo po ustnem posvetovanju in glasovanju ter da akt izreka in akt razglasitve sodbe nista vezana na sočasnost trenutka, zato bi sodišče pravilno odredilo pripor šele po razglasitvi sodbe. Pritožnik meni, da mu je bila obsodilna sodba izrečena šele z njeno razglasitvijo, torej 7. 2. 2011, zato naj bi do takrat še vedno učinkovala prvostopenjska oprostilna sodba. Ocenjuje, da bi smel po razglasitvi sodbe pripor zoper njega odrediti samo zunajobravnavni senat (tretji odstavek 361. člena ZKP), zoper odločitev katerega mu Zakon zagotavlja tudi pritožbo. Ker je pripor odredil senat Višjega sodišča, pa pritožnik trdi, da ga je odredil nepristojen organ. S tem naj bi bila kršena tudi njegova pravica iz 25. člena Ustave, saj zoper takšno odločitev nima pritožbe. Nadalje trdi, da mu Višje sodišče pri odločanju o priporu ni zagotovilo kontradiktornosti, zato naj bi s tem kršilo njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Za zagotovitev te pravice naj ne bi zadoščalo to, da je višja državna tožilka v zaključni besedi strank na obravnavi pred Višjim sodiščem predlagala odreditev pripora. O priporu naj bi sodišče odločilo kasneje, na seji o posvetovanju in glasovanju, kamor pritožnik in zagovornik nista bila vabljena. Zato pritožnik meni, da bi moral biti o predlogu tožilke za odreditev pripora zaslišan na posebnem naroku, in kot sporno ocenjuje stališče Vrhovnega sodišča, ki naj bi zahtevo iz četrtega odstavka 361. člena ZKP enačilo z možnostjo opredelitve pritožnika in njegovega zagovornika v zaključni besedi. Zatrjuje tudi, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal njegov zagovornik in s katerimi je zatrjeval, da je pripor odredil nepristojen organ, zaradi česar naj bi mu bila kršena pravica do pritožbe, da je bila z nezakonitim sklepom o priporu kršena domneva nedolžnosti in da je bila obravnava pred Višjim sodiščem odrejena in opravljena nezakonito.