TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 240/98 z dne 11. 7. 2001 in sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 1741/96 z dne 20. 10. 1998 se razveljavita. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/2-XVII-332.372/1 z dne 18. 8. 1997 in odločba Oddelka za notranje zadeve Upravne enote Maribor št. 201-508/96-05/15 z dne 25. 2. 1997 se odpravita. Zadeva se vrne Upravni enoti Maribor v novo odločanje.

Člen 22 Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - v nadaljevanju ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Enako je določal tudi prejšnji zakon (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. - ZUP86), ki je veljal v času odločanja upravnih organov in Vrhovnega sodišča. Če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. ZUP zahteva, da je vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (četrti odstavek 146. člena). Glede dokazovanja dejstev, katerih obstoj zakon domneva, ZUP določa, da jih ni treba dokazovati, mora pa biti dovoljeno dokazovati, da ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno (tretji odstavek 165. člena ZUP). Ker pritožniku v upravnem postopku zaradi napačne uporabe tretjega odstavka 63. člena ZDen ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstva, katerih obstoj zakon domneva (nelojalnost), ne obstajajo, Vrhovno sodišče pa pri odločanju o pritožnikovi tožbi tega ni upoštevalo in kršitve ni odpravilo, je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča ter odpravilo odločbi upravnih organov prve in druge stopnje. Zadevo je vrnilo v novo odločanje pristojnemu organu prve stopnje.